Pozdravljen, dragi Albert! Dan po raztrosu tvojih zemeljskih preostankov v morje pred Koprom (16. aprila) ti pišem pismo tja, kjer si sedaj, s pozavno v roki ali brez nje. Vest o tvoji smrti me je pretresla. Dolgi bolezni si se uspešno upiral, a je končno zmagala. Ta drugačen posmrtni zapis je nastal z željo izpovedati ti misli in vtise o tebi, tvojem delu. Tvoji učenci smo jih čutili na lastni koži, si jih izmenjavali v pripovedih o zgodah in nezgodah pri tvojem pouku in jih ponotranjili.
Rodil si se leta 1944 v Borecih pri prleških Križevcih kot šesti otrok v kmečki družini. Glasba te je hitro prevzela. Hotel si postati izučen harmonikar, kar bi ti takrat lahko uspelo le na srednji glasbeni šoli v Novem Sadu. Tam pa te niso videli; oče te je usmeril v elektromehaniko. Glasba ti je ostala v uteho; ob delu v Ljutomeru si z veseljem igral na plesih in nastopih.
Nato pa je prišel tvoj prvi veliki prelom: odločitev za glasbeno izšolanje v Mariboru! Z odliko končani srednji šoli je sledil vpis na Akademijo za glasbo v Ljubljani. Ob študiju si se zaposlil kot učitelj trobil na Glasbeni šoli Tabor v Mariboru. Leta 1971 si diplomiral. Nekaj zatem si postal honorarni učitelj pozavne na takratni Srednji glasbeni in baletni šoli v Mariboru, kjer so ti 1977 zaupali mesto profesorja na oddelku za trobila. Poročil si se in ustvaril družino. Pridružil si se generacijam znanih, odličnih učiteljev glasbe v našem mestu. Skupaj s profesorjema Rožičem in Cvetrežnikom si tvoril trio, ki je v naslednjih desetletjih poskrbel za nesluten dvig števila kvalitetnih akademskih trobilcev v tem delu Slovenije. Ob poučevanju si igral v orkestru Opere SNG Maribor, v 1991. osnovanem Totem big bandu (nepopisno: tvoji učenci smo v njem igrali skupaj s teboj!) in občasno v tujini. Nisi pozabil na klasiko, vmes si tudi koncertiral. Ko so v Celju ustanovili srednjo glasbeno šolo, si na njihovo povabilo postal honorarni sodelavec; eno leto si "honoriral" še na Akademiji za glasbo v Ljubljani.
Tvoj drugi življenjski prelom: leta 1996 si odšel iz Maribora v Ljubljano in postal profesor na srednji šoli v Ljubljani. Ob ustanovitvi umetniške gimnazije glasbene smeri v Kopru tri leta pozneje (1999) si se odzval vabilu tamkajšnjega ravnatelja in se kot profesor pozavne tako na osnovni kot tudi srednji stopnji ustalil na Obali. Tam si se tudi upokojil.
O tem, kako si, Albert, poučeval, naj govoré najprej nagrade za izjemne pedagoške, umetniške in organizacijske dosežke. Če omenim le dve najuglednejši: nagrado Frana Gerbiča za življenjsko delo so ti leta 2007 dodelili stanovski kolegi, slovenski učitelji glasbe (dobé jo le trije na leto!); nagrado za življenjsko delo dr. Romana Klasinca ti je 2015. dodelil Konservatorij za glasbo in balet Maribor. Tvoji nekdanji sodelavci v Kopru so ti ob smrti zapisali: "Delal je v zanj tako značilnem slogu: predano, brezpogojno/brezkompromisno, strogo, pa vendar z razumevanjem mladostniških stisk in z obilico ljubezni do glasbe, umetnosti, kulture in mladih ljudi, ki so se željni profesionalnih izkušenj nanj obračali kot na glasbenega očeta." Takoj podpišem vse! Kako je videti tisto res "dejansko" pri tebi – to pa vemo le mi, učenci, in ti. Gnetel si me kot vsakega drugega, celo desetletje je bilo to, in pregnetel iz plahega fantiča s hudo tremo na koncertnem odru (le kdo je ni imel, ko si stal zraven?) v dolgoletnega pozavnista in človeka, ki je v življenju nekaj dosegel. A s svojim unikatnim nepopustljivim pristopom, ki smo ga bili deležni, in "prevzgojo" v smislu tvoje resnice (oh, kako se je spomnim!), da "je tvoj talent le kak odstotek, morda dva uspeha, ostalo do sto pa je tvoje konkretno delo, vaja, naprezanje, trpljenje".
Se spomniš mariborske srednje pred 45 leti? Trobila: prvo nadstropje levo in do konca hodnika; uigravanje v stranišču ob nemogočem odmevanju. Nato prihod v sobo: "Kaj, si se uigral? No, gremo, lestvice, od začetka! Pazi na dihanje, 'amažuro', in da čujem staccato!" In vseskozi tvoje oči, tisti napet, ocenjujoč pogled: kako si pripravljen tokrat, bo danes kaj iz tebe? Ko ne gre učencu, vzameš pozavno v roke in odigraš. Pa si nas štiri uigral v takrat prvi kvartet pozavn v Sloveniji in smo šli marca 1980 na republiško tekmovanje v Ljubljano ter dobili 89,7 točke – namreč tri desetinke točke premalo za zlato priznanje? Uh, kako mučen je bil tisti povratek v Maribor. Kljub temu si ostal naš Učitelj, Človek, alfa in omega pozavne. Bodi mi dobro tam nekje in vedi: Kolblovi učenci te bomo pomnili do konca svojih dni!
