Dr. Jože Mlinarič
S profesorjem Mlinaričem žal odhaja zadnji od treh velikih Jožetov (ob njem sta trojico tvorila še Jože Koropec in Jože Curk), ki so v povojnih desetletjih z različnih zornih kotov osvetljevali in osvetlili preteklost Maribora in celotnega slovenskega dela Štajerske.
Tisto, kar je ob srečanjih z njim morda najbolj prepričalo, je bila strast, ki bi jo lahko imenovali kar lakota po virih. Bil je zgodovinar, ki je bil tako rekoč vselej na lovu za novimi drobci, s pomočjo katerih bi iz preteklosti bližnjih in daljnih krajev priklical še kako novo podrobnost.
Najmočneje pa je navdihovalo in bo še dolgo navdihovalo stalno poseganje po sadovih njegovega dela. Leta 1935 v Mariboru rojeni akademik se je najprej zapisal klasični filologiji. Trdno znanje latinščine in grščine si je kajpak pridobil že na mariborski klasični gimnaziji. Odlikoval se je kot prevajalec anakreontske lirike, Teokrita in Propercija in bil izjemno priljubljen posredovalec znanja o latinščini in zgodovini na novomeški gimnaziji. Tam je bil med njegovimi učenci tudi poznejši slovenski premier Lojze Peterle.
Že v Novem mestu je sorazmerno trd kruh srednješolskega profesorja zamenjal za delo v tamkajšnjem muzeju, v Mariboru pa je najprej skoraj dve desetletji deloval v Pokrajinskem arhivu. V štajerski prestolnici se je naposled spet znašel v pedagoških vodah kot profesor zgodovine na Pedagoški fakulteti mariborske univerze. Svojih latinskih korenin ni nikdar zatajil. Skoraj milo se človeku stori, ko lista po njegovem obsežnem prispevku o beneficijih v mariborski mestni cerkvi in se mu oko ustavi ob povzetku v latinskem jeziku.
Že omenjena lakota po virih je akademiku Mlinariču narekovala, da je z Gradivom za zgodovino Maribora obdravskemu mestu ustvaril zbirko dokumentov, kakršne trenutno ne premore nobeno drugo slovensko mesto. Svoje vztrajno branje virov pa je Mlinarič okronal z ducati objav o preteklosti različnih krajev po Sloveniji, zlasti na širšem mariborskem območju. Skupaj z omenjenim Jožetom Koropcem je bil izjemno zaslužen, da je mariborski Časopis za zgodovino in narodopisje po drugi svetovni vojni in po daljši prekinitvi uspešno nadaljeval poslanstvo, ki so mu ga Franc Kovačič in drugi očetje položili v zibelko na začetku 20. stoletja. S svojimi tehtnimi prispevki je ravno tako bogatil strani Zgodovinskega časopisa in prvih letnikov revije Studia Historica Slovenica.
Dolenjsko obdobje življenja je Mlinariča pripeljalo v bližino ključnih slovenskih samostanov. Nič čudnega torej ni, da se je z vso strastjo zapisal proučevanju zgodovine redovništva pri nas. Z obsežnimi monografijami, na katere bi bil ponosen vsak evropski samostan, je počastil opatiji Stično in Kostanjevico ter vse kartuzije na Slovenskem. Njegov tozadevni opus sta v poznejših letih dopolnili še knjigi o studeniškem samostanu in o cisterci Rein na avstrijskem Štajerskem, v katero je zahajal tako rekoč od mladosti.
Seveda je bil reden in zaželen udeleženec številnih simpozijev in znanstvenih srečanj doma in v tujini. Leta 1998 je postal ustanovni predsednik Zgodovinskega društva dr. Franca Kovačiča v Mariboru, ki ga je pozneje imenovalo za častnega predsednika. Žal je njegovo ime v širši javnosti verjetno znano manj, kot bi si zaslužil. Dosegel pa je članstvo v Slovenski akademiji znanosti in umetnosti, medtem ko se mu je mesto Maribor oddolžilo z naslovom častnega občana.
V zadnjih letih so neutrudnemu proučevalcu virov zdravstvene težave na žalost preprečevale prav delo z njimi. Letos na pragu pomladi mu je umrla soproga, kar je bila zanj velikanska izguba. Ob njegovem slovesu od nas sem seveda žalosten, ker ne bom mogel več od blizu opazovati njegovega zgleda pravega zgodovinarja. Obenem pa v meni tli upanje, da je sedaj zanj spet vse prav.
