Ko smo se na lep jesenski dan, malo pred drugim valom zapiranja, zbrali pri prijateljici, ni bilo še nikjer sence, ki bo z njegovim odhodom legla na nas. Pogovarjala sva se o neki bodoči knjigi, v kateri se je želel še enkrat vrniti v otroštvo. Zdaj pomislim na fantka v romanu Tito, amor mijo. Pomislim, kako živo si je predstavljal svojo "senco na pljučih" in kako naivno je bojkotiral prizadevanja staršev in zdravnikov, da bi jo pregnal. Če je več ne bi bilo, ne bi mogel poletij preživljati na zdravljenju in ne bi videl deklice, ki jo je imel rad, je mislil otrok. Senco je zadrževal zaradi ljubezni. Deklica je umrla, senca ljubezni pa je ostala. Zdaj je nezadržno prekrila pljuča in svet.
Marko Sosič se je rodil v Trstu. Vse življenje je bil Openec, čisto blizu meji. Nasprotoval je izrazu zamejski Slovenci, ker se mu je zdel poniževalen. Niso zadaj, niso zamejeni. V Zagrebu je študiral gledališko in filmsko režijo. Več je delal na odru kot na setih, vseeno pa je ohranjal stik tudi s filmom. Pred petimi leti je posnel igrani celovečerec Komedija solz. Rad je imel Tarkovskega in Kieslowskega.
Režiral je v skoraj vseh slovenskih gledališčih, Stalno slovensko gledališče v Trstu in Slovensko narodno gledališče Nova Gorica je tudi umetniško vodil. Bil je selektor Borštnikovega srečanja in Tedna slovenske drame.
Njegova prva knjiga, zbirka kratkih zgodb Rosa na steklu, je izšla leta 1991. Sledila sta ji romana Balerina, balerina (1997) in Tito, amor mijo (2005), novi zbirki kratkih zgodb, Iz zemlje in sanj (2011), pa še trije romani, Ki od daleč prihajaš v mojo bližino (2012), Kratki roman o snegu in ljubezni (2014) ter Kruh, prah (2018). "Svoj zadnji, še neobjavljeni roman je, ne vedoč, da nas bo zapustil tako šokantno hitro, poimenoval skoraj tragikomično: Adijomare," je ob smrti zapisala urednica Jelka Ciglenečki.
V Kruhu, prahu je še enkrat izpraskal žalostno lepo družinsko fresko, navdihnjeno z Giottovo padovansko vizijo: "… podobe v meni presegajo njeno nazorno religiozno razsežnost in odstirajo v meni lepoto človeškega uma, njegovo milino in preprostost, njegovo človeško zemeljsko in nadzemeljsko globino. Sodni dan, raj in pekel, vse skupaj brez ločnic med tistimi v raju in tistimi v peklu. Nižje desno hudiči, pogubljene duše, ognjeni zublji. Na levi strani arhangeli, kerubini, troni, sinjina neba." Svetloba in tema imata v njegovih delih mnoga obličja. Milina bolne deklice iz otroštva je pozneje zasijala še z mnogih mladih, ženskih, moških, starčevskih obrazov, a tudi pred podobami zla si ni nikoli zatiskal oči. Metafora krvavih rok, ki ga je preganjala že v otroštvu, je dobila kasneje strašljive utelesitve. Inkarnirala se je v nasilnega sina čuječih staršev, ki je postal neofašist, ali v uglajenega poslovneža, ki je hodil ob vikendih za hobi ubijat ljudi v obleganem Sarajevu. Vojna v Bosni se ga je dotaknila bolj kot kateregakoli slovenskega umetnika na tej strani meje. Če ne pomagaš tistim, ki jih ogroža zlo, ali nisi asistent tega zla, se je spraševal iz knjige v knjigo. Njegovi alter egi so jemali nase grehe tistih, ki niso pomagali, in bolečino tistih, ki so potrebovali pomoč. Bil je, kot nosi naslov ena od njegovih kratkih zgodb, prevajalec bolečine drugih. Kajti večinoma nismo ne hudiči ne angeli, a kadar smo odprti za drugega, smo hkrati varuhi in obvarovani, kadar božamo brazgotine drugega, smo ranjeni in rešeni tudi sami, nam govori njegova literatura.
"In potem mir," je zapisal v zadnjem stavku romana, na koncu težke poti. Odpočij se, Marko.
