Od preteklega petka je v galerijski prodajalni v Umetnostni galeriji Maribor prodajna razstava vezenk Saše Bezjak - vezenih risb na tekstilu manjšega formata.
"Po izobrazbi slikarka in kiparka je, kot pravi sama, svojo pot utrla prav skozi risbo, ki je nastajala impulzivno in v velikih količinah. Od leta 2005 je pričela črto raziskovati tudi s pomočjo vezene niti. Nit, ki predira podlago, je postala poligon za premišljevanje o likovnih elementih, barvi, prostoru in potezi, hkrati pa tudi o socialnem prostoru tistih, ki tokrat niti vlečejo - ženskah," je ob razstavi zapisala kustosinja Breda Kolar Sluga.
Nit, ki predira podlago, je postala poligon za premišljevanje o likovnih elementih in socialnem prostoru
Vezeninam velikih formatov, ki jih obeša neposredno na stene ali v prostor, so se zdaj pridružile manjše vezenke, ki raziskujejo podobne motive. V obeh formatih so med najbolj odmevnimi Poljubi, prti ali prtički, na katerih sta dva obraza povezana na svojstven način.
Kako nastajajo vezenke? So plod sodelovanja med umetnico in njeno mamo, obe tako ohranjata, prenašata in modernizirata staro veščino. Najprej na tkanini nastane risba, nato vezenina, skupaj preizkušata barvo niti, gostoto in tempo vezene poteze, učinke različnih risarskih podlag ter materialnost reciklaže historičnih prtičkov. Vsi artefakti so namreč izvezeni na starih prtičkih oziroma na blagu, ki so ga uporabljali za prtičke. Pri nekaterih vezenkah pa ni "recikliran" samo material, temveč tudi vzorec - umetnica je vzela staro vezenino za izhodišče nove.
Vezenke tako ne le simbolno, temveč tudi materialno gradijo na tradiciji tako imenovanih zidnih prtov, ki so nekoč v gospodinjstvih opravljali več nalog hkrati: praktično so služili za to, da so zaščitili ljudi (pred mrzlim zidom ob postelji recimo), ali za to, da so zaščitili zid (v kuhinji na primer). Ponekod so jim rekli kar hišni blagoslov. Motivi na prtih so bili zelo različni, najpogosteje pa gospodinjsko-družinski in ljubezenski, naklon je lahko bil zabavljiv in/ali moralen. To bi lahko rekli tudi za vezenke Saše Bezjak, s to bistveno razliko, da pri njej ne gre za reprodukcijo "domoljubnih" klišejev, prej za "prebadanje" klišejev. Dom je - ali bi moral biti - tam, kjer se imamo radi, ampak ljubezen ima lahko različne oblike, obraze, telesa, nam govorijo te vezenke.
Na tradicionalnih okrasnih prtih so bili ob risbi večkrat tudi napisi, ki so imeli pojasnjevalno funkcijo. Vezenke Saše Bezjak je nimajo, besede oziroma besedila so dobila pri njej svojo serijo - trakce z vezenimi refreni. Avtoričina razlaga: "Po srcu sem punkerica, rockerica in hardcorovka. To je glasba, ki me žene že 35 let. Na dopustu sem vrtela glasbo in prepisovala naslove skladb. Leta 2016 sva projekt vezenja začeli tudi s prijateljico in ti trakci so delo njenih rok."
Spoštljiva varuhinja človeškega telesa
Nadja Zgonik o umetniškem delu in umetniški osebnosti Saše Bezjak: "Saša Bezjak je po črtni strukturi primitivka, po barvi divjakinja, po impulzu po oblikovanju snovnosti prvinska, saj bi želela oblikovati po vzgibih, ki jih uporablja narava, po vsebini svojih del pa spoštljiva varuhinja človeškega telesa, ki ga časti ne glede na spol, starost ali videz. 'Vse imam, pa se mi zdi, da nič ne dam,' stoji z velikimi črkami zapisano v katalogu Risbe iz leta 2006. Imeti in dajati, odkrivati zato, da deliš z drugimi, je tisto tkivo, ki povezuje vse te osupljivo neposredne, jasne in raznovrstne umetničine sledi, ki nas potegnejo v vrtinec spoznanj o sebi, svetu in umetnosti."
Svojo zavezanost umetnosti je Saša Bezjak tako izrazila: "Umetnost ljubim, ker mi najprej omogoča spoznavanje same sebe in zatem komunikacijo z občinstvom in odzive. Zaradi umetnosti mi prihajajo na pot ljudje, ki me presenečajo s svojo bitjo. V delih, ki nastajajo, sem ves čas iskrena in odkrita, ker je to edino, kar znam."
Kmalu bo pri Umetniškem kabinetu Primož Premzl izšel obsežnejši katalog risarskega dela Saše Bezjak ("risba je moj vsakodnevni dnevniški zapis", je rekla umetnica ob spletnem odprtju razstave), v katalogu, ki je leta 2014 izšel pri Likovnih besedah v zbirki Monografije, pa je urednica in avtorica osrednjega besedila, umetnostna zgodovinarka dr. Nadja Zgonik, o tekstilnem delu opusa Saše Bezjak zapisala med drugim: "Zanke z nitjo na platnu so možnost širitve prizorišča risarskega ustvarjanja v tretjo dimenzijo, saj igla z nitjo potuje skozi platno in povezuje dva prostora, prednjega in prostor onstran. Prostorska identiteta vezenine in njena posebna statusna vloga v umetnosti, saj jo povezujemo z ustvarjalnostjo žensk, ob čemer feministična teorija umetnosti zatrjuje, da je prav to razlog, da je bila kot umetniška zvrst v zgodovini umetnosti nižje vrednotena od slikarstva, je naslednja pomembna tema v delu Saše Bezjak."
Osebna izkaznica
Saša Bezjak (rojena leta 1971 v Mariboru) je leta 1999 pod mentorstvom profesorja kiparstva Darka Golije diplomirala iz likovne pedagogike na Pedagoški fakulteti v Mariboru, leta 2001 pa pod mentorstvom profesoric Metke Krašovec in dr. Nadje Zgonik iz slikarstva na Akademiji za likovno umetnost v Ljubljani. Tam je zaključila tudi magistrski študij kiparstva pri profesorju Luju Vodopivcu. Od leta 2002 je samozaposlena v kulturi. Leta 2013 ji je Univerza v Mariboru podelila naziv strokovne sodelavke za predmetno področje specialne didaktike. Že desetletje kot mentorica pripravlja likovne delavnice za mladino in odrasle. Ukvarja se z risbo, sliko, kipom, vezenino, likovnimi akcijami in poučevanjem. Predstavila se je na 70 skupinskih in 56 samostojnih razstavah. Od leta 2006 živi in ustvarja v Gornji Radgoni.
Obiščite spletno stran brez oglasov.
