Vsak človek ima en sam in samo njegov kraj

Ob letošnji 80-letnici mu je založba Beletrina ponatisnila Šavrinke, tisto istrsko knjigo, ki je dotlej odmaknjen, zaprt in nepoznan istrsko šavrinski svet predstavila v vsej izvirnosti in arhaičnosti, predvsem pa prispevala k odkrivanju in revalorizaciji identitete slovenske Istre. In to je uspelo Štajercu, "foreštu", kot pravijo Istrani. Življenjska zgodba Marjana Tomšiča, rojenega v Račah, je bridka v mnogočem.
Kaj bi se dogajalo, če bi po tisti hudi kazenski vojaščini v Štipu in Strumici namesto v Marezige šli v Videm ob Ščavnici – obe delovni mesti slavista sta bili ob takratnem razpisu še prosti. Bi tudi v Prlekiji, čeprav nima istrske svetlobe, ki vas je najbolj privlačevala od nekdaj, posvetili toliko subtilne literarne pozornosti? Končno je tudi Prlekija zanimiva pokrajina, tudi tam živijo dobri ljudje …
"Večkrat sem razmišljal o tem. Mislim, da bi mi bilo laže; bil bi blizu maminih krajev, njen rod je iz Juršincev. In bil bi blizu Rač. Pisal bi vsekakor, kdo ve o čem in o kom. Program Usode bi se spremenil in, tako čutim: tudi v Vidmu ob Ščavnici bi našel ljudi, ki so šli s trebuhom za kruhom. Morda pa bi napisal roman o Erasmusu Tattenbachu, lastniku gradu Rače. Takrat sem že poznal roman Franza Proschka: Erasmus Tattenbach – historische roman, Graz, 1905. O Tattenbachu je napisal roman tudi Josip Jurčič: Ivan Erazem Tattenbach (1873). Zelo tragična zgodba o zirinjsko-frankopanski zaroti proti cesarju.
V račkem gradu smo živeli veliko let. Moje zgodnje otroštvo. Imel sem videnja: na zidu se mi je prikazoval obraz tega nesrečnika. Dokler je govoril, me ni bilo strah. Ko pa je utihnil, me je zgrabila panika in sem kričal in tulil od groze. Takrat nisem vedel, kdo je ta čudno oblečeni mož, prepoznal sem ga mnogo let pozneje, kot dijak; odkril sem ga v mariborski mestni knjižnici. Nekaj časa sem razmišljal tudi o drami, to bi bila seveda tragedija. Nič od tega ni rodilo sadov."
S pisateljem Levom Detelo so vaju zaradi podpore profesorju Antonu Slodnjaku nagnali s filozofske fakultete, vama vzeli vse študentske in eksistencialne pravice. Izgubili ste štipendijo, stanovanje, študij. Vajino disidentstvo do dandanašnjega ni enako priznano kot oporečništvo nekih drugih pisateljev. Vaju so povsem onemogočili. Kako danes z distance gledate na takratno dogajanje?
"To so bili divji, nori časi. Z Levom Detelo sva se popolnoma ujela. Njegov silni vitalizem je deloval name kot hipnoza, bolje: kot droga. Cele noči sva se potepala po Ljubljani, vehementno razpravljala o literaturi, predvsem pa o svetovnih problemih, največ o komunizmu … Vedno s kakšno steklenico vina v roki. Kako noro je bilo vse to, vam bom v živo predstavil opis ene same takšne noči: Bilo je času kongresa ZKJ. Transparenti povsod. Tudi v parku Zvezda. Splezal sem Levu na ramena in na transparente čačkal protikomunistična gesla: Dol s komunisti! Smrt diktaturi! Svobodi DA, suženjstvu NE! In tako dalje. Ko sva s tem končala, sva, seveda precej nadelana, šla pred stavbo ZKS in tam s kredo pisala na asfalt podobna protikomunistična gesla. Čudo božje, nihče naju ni ne videl ne slišal. Nato sva izruvala nek prometni znak in se z njim na rami opotekala proti Tivoliju. In se drla, protestirala, se zabavala, dokler se nisva naveličala in se opotekaje vračala na Gregorčičevo ulico, že ob bledem svitanju novega dneva."

Samo dve roki za Slodnjaka

Lahko bolj podrobno opišete "afero dr. Anton Slodnjak"? Danes je kar preveč pozabljena.
"Kot veste, so se hoteli na vsak način znebiti profesorja Antona Slodnjaka. Lev Detela in jaz pa sva ga imela zelo zelo rada. Občudovala sva njegova temperamentna predavanja, njegovo iskrenost, bojevitost, neustrašnost. Ko so nas, člane Zveze študentov, zbobnali v dvorano in kakšno uro utemeljevali, zakaj se moramo strinjati z njegovo odstranitvijo, so nas pozvali: Kdo je za izključitev? Dvignila se je množica rok, roka pri roki. Sledilo je vprašanje: Kdo je proti? Samo dve roki, moja in Levova. Jezen poziv: Če sta proti, vstanita in utemeljita, zakaj sta proti. Jaz sem takoj vstal in govoril, govoril … Prekinjali so me jezni medklici kolegov, študentov. Moral sem izjaviti nekaj groznega, ker so začeli vsi kričati in tuliti. Lev mi je rekel: Marjan, greva! In sva vstala. K sreči sva sedela blizu stranskih vrat. Torej sva bila hitro zunaj, na hodniku. Za nama hrup, kričanje.
Po opisanem zboru Zveze študentov je takoj sledil sestanek študentov, članov ZK. Na njem sem na kratko utemeljil svoj izstop, nato pa stopil do mize in jim jezno vrgel člansko izkaznico. V izstopni izjavi sem bil napisal: Iz ZK izstopam, ker mi članstvo v katerikoli politični organizaciji pomeni izgubo osebne svobode.
Kmalu zatem so sklicali sestanek študentov slavistike, članov Zveze študentov Slovenije, in tam so mi rekli: Zveza študentov je politična organizacija. Torej moraš izstopiti tudi iz te organizacije, vrniti nam moraš svojo izkaznico. Vedel sem, kaj to pomeni. Če nisi več član Zveze študentov, nimaš pravice do štipendije in ne do sobe v študentskem domu. Vzeli so mi štipendijo, izgubil sem pravico bivanja v študentskem domu. Znašel sem se na ulici. Domov nisem hotel; mama je bila jezna, oče pa je molčal … Preživljal sem se z raznimi deli. Na Viču sem nosil zidarjem opeko (gradili smo stanovanjski blok); pri Sadju-zelenjavi sem dneve in dneve raztovarjal, prenašal težke vreče s kamionov v skladišče; v Ihanu smo gradili prašičjo farmo. Na republiškem zavodu za statistiko sem vrtel seštevalni in odštevalni mlinček, vezal pakete, hodil po sendviče, bil sem tudi popisovalec pri ljudskem štetju v Ivančni Gorici in okoliških vaseh ...
Spominjam se: bilo je poletje, huda vročina, sonce razžarjeno. Hodil sem po ulicah in kjerkoli sem videl tablo kakega podjetja, sem potrkal na vrata in spraševal za delo. Če sem ga dobil, sem ga že naslednji teden izgubil … Zidarjev pomočnik pri gradnji stanovanjskega bloka na Viču, to delo sem dobil, ker se je zame zavzel Stane Pustavrh, moj dobri znanec z ulice, pač eden od proletarcev tistega časa … Delo je bilo težko: polno naročje opek, in gor po debelih deskah, od odra do odra. Bilo je hudo, a po svoje zanimivo. Pač zaradi preprostih, a dobrih, solidarnih kolegov-delavcev. Po šihtu pa od bifeja do bifeja, pivo za pivom, pa vino vseh barv in kvalitet, in obiski deklet, delavk, seveda …
Zima tistega leta je bila huda, težka preizkušnja. Spal sem v delavski baraki, na vrtu stavbe Komenskega 9, na tleh, na plavalni blazini, pokrit s plašči vseh delavcev, ki so spali na pogradih. Zbolel sem za pljučnico. Rešil me je prijatelj Jože Kortnik, pregovoril je sumničavega gospodarja Staneta, da me je vzel pod streho in na toplo. To je bilo na Viču. Stane, Jože in jaz, vsi trije smo bili takrat na črnem seznamu. Jože Kortnik je spomladi leta 1961 emigriral. Sanjaril je bil o svojem podjetju, o svoji tovarnici. Stane je prihajal iz zapora, kjer so ga mučili, na mrzlem betonu je ležal v zimskem času gol ure in ure, ob njem bič, in vsi, ki so šli mimo njega, so ga s tem bičem malo pobožali … Hudo revmo si je potem zdravil tako, da je vsako pomlad hodil ležat na mravljišča. Zaplenili so vse njegove hiše v tisti ulici. V hiši, ki je bila njegova last, so mu pustili majhno stanovanje in prizidek na dvorišču, ki ga je oddajal študentom. Bil je seveda kapitalistična smet."
Na šoli v Grahovem ste učil nemščino, slovenščino, telovadbo, likovni … Razsula se vam je družina, tedaj ste napisal roman Ti pa kar greš …
"Tu moram še marsikaj pojasniti. Kriza v Ljubljani se je stopnjevala. Stanovanje je bilo večji problem kot delo. Gospod, ki mi je na pregovarjanje Jožeta Kortnika dal streho nad glavo, se je po nekaj mesecih nečesa ustrašil, in spet sem se znašel na ulici. Potem sem spal na hodniku pri neki družini, ki je gradila svojo hišo. Tisto posteljo bi naj odplačeval z delom pri omenjeni gradnji. Najbrž bi res spet zidaril, če ne bi gospa sredi noči zahtevala predplačilo: malo muckanja … Ponorel sem. Zmetal v majhen kovček vse, kar je bilo moje, in ob pol dveh v hudem mrazu pešačil proti centru mesta.
Oh, bilo je še mnogo težkih dni in noči. Nazadnje sem na Celovški 250 (pri materinsko dobri gospe Pečarjevi) zašel v tako hudo krizo, da so se mi roke tresle. Noči in noči brez spanja. In potem se je zgodila sreča. Sestra Nika Grafenauerja, Sonja G., je bila ravnateljica na OŠ Cerknica, in mi je uredila poučevanje na njihovi podružnici v Grahovem. Tam sem učil skoraj vse predmete. Tu sem vzdržal dve leti, se v tem času poročil, rodila se je hčerka … Sledila je nenadna ločitev, odšli sta, moja bivša žena in deklica, ki mi je takrat pomenila vse na svetu. Iz Žirovnice sem se preselil v Grahovo k Francki Drobnič, in da se mi tisto poletje, ko sem naenkrat ostal čisto sam, ne bi zmešalo, sem dva meseca pisal in pisal. Tako je nastal roman Ti pa kar greš. Na grahovski šoli, in sploh v Grahovem, sem bil ves čas strogo nadzorovana oseba. Konec marca leta 1964 se je zalomilo. Nisem več vzdržal pritiskov, in sem kar šel. Pobral svoje stvari in se odpeljal v Ljubljano.
Joj, toliko je bilo vsega tega! Tudi še ena ljubezen in še en zakon, ki pa, čudo božje, še vedno traja … Ah, nič čudo bože, ampak neopisljivo potrpežljiva in vztrajna Notranjka, moja žena, še vedno moja žena, po vseh teh desetletjih mojega beganja, iskanja nečesa, kar najbrž sploh ne obstaja … Ali pa je bilo tisto ves čas ob meni, a sem bil slep in gluh, v svojem nemiru gotovo preklet."
Pobiral sem solze na Kavčiču
Pojdiva malo nazaj, v zgodnja leta, v Rače. Mama vam je umrla leta 1943, ko ste bili stari štiri leta. Oče se je kmalu spet poročil; dobili ste, kot pišete, drugo mamo. Kakšno je bilo tisto življenje v Račah? Se vam še vedno toži po gradu in ribniku? Nekoč ste rekli, najbrž tako za šalo, da bi, če bi živeli v Račah, gotovo pisali v grajskem stolpu, tam zgoraj, med golobi ... Imate v svoji rojstni vasi še kakšnega prijatelja, znanca?
"Še kar precej mojih sošolcev je živih. No, od prijateljev pa moram vsekakor omeniti Jožeta Moma. Na Ješenci ima hiško, v kateri prespim, ko obiščem svoje kraje. Z Jožekom sva iskrena sopotnika ves čas, vsa ta desetletja. Koliko čudovitih spominov na najina pohajanja po Pohorju! Skoraj vedno sva se kje izgubila, ker nama je kompas odpovedal … Njegova žena Katica je vse to stoično prenašala. V Rančah nad Framom sem vedno obiskal očetovega prijatelja Štefa. Zdaj so tam Vinko Domadenik in njegova družina. V Račah pa ni več moje zveste prijateljice Ivanke Šlamberger Peršuh. Bil je nek nezavarovan prehod čez železniško progo, bila je nedelja … Tri dušice so se vrnile Domov. V nebeške višave.
Tisto nedeljo sem se tu, v Istri, vzpenjal na Kavčiča, na goro nad Rakitovcem. Stisnilo me je, iznenada. Na tleh sem tisti hip zagledal vse polno svetlečih se, črno-rjavih zrnc. Bila so kot solze. Dolgo sem jih pobiral, vse do zadnje. Še zdaj jih imam v steklenički, na zvitem lističu je datum: 19. avgusta 2007. Takšne drobne in tudi večje kamenčke, gladke, kot da bi bili spolirani, je mogoče najti tudi na Slavniku, Kojniku, Lipniku, Goliču … Baje so to ostanki meteorja, ki ga je nekoč davno nazaj razneslo nad Istro.
V rojstnem kraju je še moja prijateljica Marica in še nekaj dragocenih duš. Recimo Bezjakovi. In Napastovi, prijateljica Simona, ki nikoli ne pozabi name. Joj, vseh ne morem omeniti. Naj mi oprostijo. Največjega prijatelja, dimnikarja Nandeka (Ferdinanda) Kuneja, pa ni več. Tudi grajskega ribnika ni več. Zelo ga pogrešam, ko hodim tam okoli graščine. Ob ribniku sem kot pubec ure in ure preležal na trebuhu in opazoval malo vesolje Življenja. Zdaj je tam parkirni prostor.
Kraj rojstva se odtisne v sleherno celico našega telesa. V sanjah sem videl Rače, kakršne so bile pred mnogimi stoletji - in v teh sanjah sem doživel neopisljivo srečo, domačnost, občutek varnosti in sprejetosti. Na vsem planetu ima vsak človek en sam in samo njegov kraj; ta je njegova zemeljska zvezda stalnica."

Magna ali božja zemljica Dravskega polja

Satira je v vašem pisanju tudi moč- no navzoča.
"Ko so naši politiki tehtali, kaj je težje in več vredno: Magna ali božja zemljica Dravskega polja, sem nameraval poslati na Radio Slovenija svojo satiro Dar služenja, ki je na Tretjem slovenskem trienalu satire in humorja Aritas, Šmarje 2001, dobila prvo nagrado. Pa sem se spomnil, da je bila ta satira prebrana le na podelitvi nagrade in potem še na nekem srečanju v Ljubljani – na slovenskem radiu pa, kolikor vem, ni prišla v program, ni bila brana, odigrana niti enkrat.
Torej bi se zaman trudil, kajti tehtale so se milijarde, in zemljica naša je letela v nebo. Dobesedno. Z lopat samih pomembnežev. Resnično. Fotografija tega ponižanja je bila objavljena na prvi stani Dela! Kot velik uspeh politike. In vsi lopatarji se na tej fotografiji smehljajo."
Ste zadovoljni z novostmi v jubilejnem ponatisu vaših Šavrink?
"Da, zelo. Vesel sem, da sem lahko v tem ponatisu objavil del svojih spominov na Istranko in šavrinko Marijo Franca. Brez nje tega dela ne bi bilo. Združilo naju je hrepenenje. Mene je z magično močjo vleklo v Gračišče, pa nisem vedel, zakaj. In starka Marija Franca mi je po letih bivanja pri njej nekega večera rekla: Marjan, k meni so prihajali razni ljudje. (Sobo je dajala v najem učiteljem in učiteljicam. Tako leta in leta.) Ampak nobeden ni bil ta pravi! In potem reče zelo odločno: 'Vi ste bili ta pravi!' To je rekla, ko smo v prostorih osnovne šole predstavljali njeno prvo knjigo: Šavrinske zgodbe. To je bilo leta 1990. Pripis v tej njeni knjigi: natisnjeno v počastitev 500-letnice nastanka hrastoveljskih fresk. Pozneje sta izšli še dve knjigi njenih zgodb.
V romanu Šavrinke, v tem ponatisu, je še dvoje bistvenih sprememb: prof. Alferija Bržan, domačinka, Istranka, je vse izraze in dialoge, ki so bili v narečju, popravila tako, da je zdaj ta del romana strokovno neoporečen. In dr. Vesna Gomezel Mikolič je napisala esej, ki poglobljeno analizira to delo. Njeno razmišljanje o romanu je pomembno tudi zato, ker je Istranka, ki se trudi, da bi slovenska Istra kulturno zaživela. Iz sebe in za sebe."