Zaključni vikend EKO 8: Umetnost v sodelovanju z okoljem

Pred zaključkom trienala se je v torek in sredo kurator trienala Alessandro Vincentelli po spletu pogovarjal z izbranimi umetnicami iz selekcije trienala. Pogovori, v katerih so umetnice spregovorile o izhodiščih, idejah in vizijah svojih umetniških praks, so bili del evropskega projekta Wom@rts, projekta za opolnomočenje žensk v umetnosti, katerega partner je tudi UGM in ga podpira program Ustvarjalna Evropa.

V torek se je najprej pogovarjal z Emilijo Škarnulytė (1987), litvansko vizualno umetnico in filmarko, ki živi med Berlinom in norveškim Tromsøjem. Na trienalu se predstavlja z delom Sirenomelija. V filmu gledalce ženska s sirenomelijo (sindromom morske deklice), mitološko počloveško bitje, popelje na pot do podmorniškega oporišča nad polarnim krogom iz časa hladne vojne. "Prikazuje prihodnost, osvobojeno vojaških in gospodarskih struktur, ki zatirajo sedanjost, prihodnost, v kateri so se preobrazili odnosi med ljudmi in neljudmi, prihodnost, v kateri se kozmična razsežnost zemeljskega sobivanja prepleta z družbenim tkivom," so

zapisali ob njenem razstavljenem projektu. Sirenomelijo so posneli na dveh lokacijah nad polarnim krogom, v oporišču Kraljevske norveške mornarice in geodetskem observatoriju v Ny-Ålesundu, najbolj severni stalno naseljeni nevojaški naselbini na svetu.

Emilija Škarnulytė meri in zaznava te lokacije z lastnim telesom, sama se potaplja tudi v arktično morje. V pogovoru je ključnost osebnega zaznavanja tudi ironizirala. Iskala sem izvajalce, a tega ni hotel nihče drug početi niti proti plačilu, je rekla. V samopredstavitvi je najprej izpostavila, da ni ateljejska umetnica, njen atelje je svet, še bolj eksplicitno, podtalni oziroma podvodni svet.

"V svojih filmih sem večinoma raziskovala kraje, kjer so sodobna politična vprašanja umeščena med človeški in nečloveški svet, ko gre za premikanje meja med okoljskimi in kozmičnimi silami. V globinah prostora in časa želim odkriti vse vrste nečloveških in počloveških ravni."

V sodelovanju z znanstveniki je raziskovala razgradnjo jedrske elektrarne v Litvi ("dvojčica Černobila"), nevtrinskega observatorija Super Kamiokande na Japonskem, tovarne antimaterije, velikega hadronskega trkalnika v CERN-u, poslopja vojaškega radarja Duga in podmorniškega oporišča iz časa hladne vojne ... Alessandro Vincentelli je omenil, da so v njenih filmih ta visokotehnološka okolja, ki so splošno dojeta kot okolja prihodnosti oziroma okolja, ki ustvarjajo prihodnost, videti kot del preteklosti. Pojasnila je, da je tako zato, ker jih poskuša uzreti z optiko arheologije prihodnosti, se pravi, da gleda nanje kot na ruševine, kot mrtve prostore, prazne temelje. Takšna okolja zaznavamo v njenih delih z "notranjim poslušanjem", je rekel Vincentelli. To se sijajno demonstrira ne le na potovanjih skozi prostore tehnologije, temveč tudi v filmu z naslovom Aldona, v kateri je sledila stari mami na poti po parku Grutas, pokopališču kipov in reliktov sovjetskega obdobja. Seveda pa je tudi ideologija povezana z okoljskim vprašanjem, obdobje hladne vojne je bilo obdobje ekspanzije jedrskega orožja, jedrskih elektrarn ...

Knjiga za zavezo

Umetnica Nina Slejko Blom se na trienalu predstavlja s projektom Zelene risbe: Obljubljam, 2021, ki ga je pripravila v tandemu s Connyjem Blomom, in tako sta nastopila tudi v pogovoru. Zelene risbe so tako imenovana knjiga umetnikov, na razstavi je na voljo v 200 izvodih, vendar v zameno za zavezo: obiskovalci lahko knjigo vzamejo, če pustijo zapisano zaobljubo, kaj bodo sami naredili za okolje. V pogovoru sta umetnika govorila o dometu in drugih dimenzijah takšnih projektov. Angažma umetnosti in akcije posameznikov v svojih delih sicer ironizirata, vendar hkrati sežeta dlje od ironije, jo presegata, je rekel Vincentelli. Umetnika se zavedata, da za rešitev pred ekološkim kolapsom ne zadoščajo individualne pobude. Tudi če bi vsi nehali leteti z letali in bi namesto osebnega avtomobila uporabljali javni promet, ne bi bilo dovolj. Potrebna je volja politike in institucij. Vendar vsaka individualna aktivnost ali tudi samo zaveza k aktivnosti pomeni, da začnemo o problemu razmišljati, in če o njem razmišlja dovolj ljudi, ga tudi politiki več ne morejo ignorirati ... Kurator in umetnika so se strinjali, da so zaveze, ki so jih zapisali obiskovalci, izjemno zanimive. V pogovoru o projektu, ki s svojo izmenjavo spada tudi v kontekst solidarnostne ekonomije, so se dotaknili tudi razmerja med umetnostjo in njenim financiranjem. Umetniki pravimo, da nočemo denarja, ker hočemo svobodo, je rekla Nina Slejko Blom.

Ampak dvesto izvodov knjige umetnika ni majhen strošek, vsekakor je takšen, da ga umetnika ne moreta pokriti sama, zato sta pridobila sponzorja projekta, podjetje Lumar. Okoljevarstvena naravnanost podjetja je pri takšni izbiri seveda samoumevna.

Tkanine in oblačila kot živa krajina

Drugi, sredin pogovor na trienalu EKO8 s kuratorjem Alessandrom Vincentellijem je potekal z Britanko Lauro Harrington, umetnico, raziskovalko in kreativno producentko, in Grkinjo Danae Stratou iz Aten. Predstavili sta izhodišča, ideje in vizije svojih umetniških praks.

Laura Harrington (1980) raziskuje zapletene odnose med ljudmi in pokrajinami, pogosto v interdisciplinarnih raziskavah in sodelovanju z drugimi. Avtorica s svojimi filmi, instalacijami, risbami, terenskim delom ustvarja dela, ki temeljijo na etosu in ekologiji. Še posebno jo zanimata geomorfologija in fizična geografija.

Predstavila je svoje projekte zadnjih let, v katerih raziskuje svoje bližnje okolje. Ima se za nedisciplinirano umetnico, ki dela največ z gibljivimi slikami. Poudarila je pomen umetniških rezidenc, ki se jih udeležuje. V času brexita so umetniške rezidence še pomembnejše in močno vplivajo na njeno delo. Ne dela solo projektov, zanjo je biti umetnik biti v sobivanju z drugimi. Vseskozi plete mrežo med umetniki in znanstveniki. Poudarja, da je odgovornost umetnikov razumeti znanost. Na mariborski razstavi je njena krpanka Preja, nastala 2019, v sodelovanju z Valentino Donadel. Zasnovana je iz 43 različnih tkanin, iz devetih izvornih materialov, vezena je z reciklirano prejo iz odpadkov. Umetnica je raziskovala proizvodnjo tekstila in sodelovala z različnimi organizacijami, ki so se odločile za trajnostni razvoj, inovativnost. Med februarjem in majem 2019 je potovala iz Bielle v severni Italiji v Lenzing v Zgornji Avstriji ter obiskala devet različnih podjetij, ki so dopolnjevala oskrbovalno verigo: od recikliranih puloverjev, predelanih v novo prejo, kakovostne tkanine iz volne, svile, kašmirja in moherja, proizvajalca zadrg, tkanin na osnovi celuloznih vlaken, športnih in tehničnih tkanin na biološki osnovi vse do raziskovalnih laboratorijev za džins. Okoljsko in družbeno gledano gre v modi za izredno stanje, pravi. Spreminjanje nakupovalnih navad v smeri bolj trajnostnega vedénja in odnosa zahteva premik v našem razmišljanju o oblačilih in njihovem vrednotenju.

Tkanine in oblačila, ki jih uporabljamo, razume kot "živo krajino". V celoti so povezani z ljudmi in naravnim svetom. Njihovi izvorni materiali izhajajo iz različnih podnebnih pasov in topografij, ki globoko v sebi hranijo spomin na vlakna.

Sol kot ohranjevalka spomina

Danae Stratou (1964) iz Aten, partnerica Janisa Varufakisa, se ukvarja s sodobnimi vprašanji, kot so migracije, rast prebivalstva, odnos do okolja ter politične in družbene napetosti v svetu. Leta 2010 je soustanovila neprofitno organizacijo Vital Space, globalno, interdisciplinarno umetniško platformo, ki obravnava pereča vprašanja našega časa. Njeno delo obsega velike instalacije in avdiovizualna okolja. Uporablja različne medije, od digitalne in avdio tehnologije, videa, fotografije. Med avtoričinimi najbolj reprezentativnimi projekti so: Desert Breath (1997), ena največjih svetovnih umetniških instalacij v puščavi Sahari; The River of Life (2004), video instalacija, ki beleži pretok in ritem sedmih največjih svetovnih rek; Cut - 7 Dividing Lines (2007), fotografska instalacija, ki preiskuje povezave med politično ali versko razdeljenimi deli sveta. V pogovoru je izpostavila projekt Na zemlji pod oblaki (2017), ki je njena največja instalacija v domovini. Zasnovala jo je kot site specific za antično Elevzino. Osnovna materiala sta voda in zemlja ter tisoč ročno izdelanih keramičnih loncev.

Povabilo za mariborsko razstavo je dobila prav v času, ko je pripravljala projekt za nekdanjo tekstilno tovarno svojega starega očeta v Patrasu. Neverjetno naključje je bilo, da je tudi prostor mariborske postavitve nekdanja tekstilna tovarna. Na razstavi v Mariboru so njene Preje spomina, prostorska postavitev in štirikanalna zvočna instalacija. Na tleh vidimo sledi tekstilnih strojev, ki ponazarjajo njihovo prvotno velikost in lokacijo. Obrise je umetnica zapolnila s slojem presejane nepredelane soli, ki 'nadomešča' manjkajoče stroje. Vrnili so se kot duhovi iz soli. Za sol se je umetnica odločila, ko je ugotovila, da se ta surovina v velikih količinah uporablja pri čiščenju tekstilnih vlaken in nabavlja lokalno. Sol je konzervans in ohranjevalka spomina. Enako kot na lanski razstavi v Patrasu, ko je umetnica s soljo očrtala več kot devetdeset strojev, je tokrat s soljo orisala lokacije devetih tekstilnih strojev.

Za zvočno kuliso instalacije so zvoki starih predilnih strojev in statev ter glasovi nekdanjih delavcev. Mariborska razstava je umetnici omogočila impozanten remiks, v katerem se zgodnejše delo z naslovom Icesongs (2010) prepleta z zvočnim posnetkom, ki je nastal v tekstilni tovarni. Iz zvokov, ki jih oddajajo premikajoče se podmorske ledene gore antarktičnega oceana, je nastala vznemirljiva zvočna krajina. Hidrofone, ki so v času hladne vojne služili kot prisluškovalne naprave za spremljanje gibanja podmornic v južnem Tihem oceanu, danes uporabljajo za raziskave podnebnih znanosti.