Zarja v sydneyjski katedrali

Hotela sem najprej oba zajeti v eno zgodbo, ki sega od Zgornje Polskave do Avstralije, o bratih Petru in Zlatku Skrbišu, glasbenem pedagogu z Zgornje Polskave in doktorju sociologije iz Sydneyja. A bi bilo škoda, ker sta vsak zase silno zanimiva. Začelo se je pred nekaj tedni s posredovanim linkom o inavguracijski slovesnosti v katedrali St. Mary v Sydneyju novooklicanega rektorja Avstralske katoliške univerze v Sydneyju, kar je postal dr. Zlatko Skrbiš. Sorodniki iz Slovenije pa so mu podarili posebno glasbeno "čestitko".

"Brat Zlatko nam je željo, da bi kot družina v neki obliki glasbeno sodelovali v inavguracijski slovesnosti, posredoval dovolj zgodaj, a sprva seveda nihče ni vedel, kaj izbrati. Skladbo, v kateri bi se zrcalila domovina, simbolika dogodka, tudi vera, je bilo na hitro težko uzreti. Nalogo so prevzele moje hčere in na koncu smo se odločili za vokalno skladbo Zarja skladatelja Damijana Močnika. V njej gre za splet treh slovenskih ljudskih motivov v treh različnih narečjih. Skladba je glasbena razglednica slovenstva in krasogled ljudske glasbene zakladnice. Bila je obvezna skladba na 15. mednarodnem zborovskem tekmovanju Gallus 2019 v Mariboru in ni ravno majhen zalogaj, še posebej ne za tako majhno vokalno zasedbo, kot smo jo imeli na voljo mi. Vse tri hčere, njuni partnerji, sposojena sopranistka Eva, tenorist Marko in jaz - v glavnini premoremo sedanje ali pač že nekdanje apezejevske izkušnje. Usmerjal in brusil nas je mladi zborovodja Gašper Kundih. Pasti prozornosti in s tem delikatnosti zaradi majhnega števila glasov, poliritmije z dvozborjem v srednjem delu in nekaterih razširjenih harmonij, ki lahko hitro pokažejo na neprepričljivost, nam je iz vaje v vajo uspelo izničevati. Ko smo skladbo po štirih vajah posneli v domači cerkvi na Zgornji Polskavi, smo bili z izvedbo, glede na vloženo delo in čas, izjemno zadovoljni. Ko smo Zarjo kot naše srčno darilo doživeli še 'v živo' na spletu, v sklopu inavguracijske slovesnosti, je ob vseh čustvih, ponosu in vtisu, da smo si bili v tistih trenutkih kljub vsej razdalji tako blizu, pritekla marsikatera solza," opiše nevsakdanje darilo bratu Peter Skrbiš.

… Pravzaprav o bratu

Zgornja Polskava je njegov kraj. Za nadaljnjo pot sta ga zaznamovali nižja glasbena šola in igranje na harmoniko. Mlajšemu bratu Zlatku pa je pot trasiralo takratno usmerjeno izobraževanje, ki mu je preprečilo oziroma odsvetovalo vpis na gimnazijo. Njegova odločitev za srednjo živilsko šolo (smer živilski tehnik) je bila zato najbrž nekak uporniški izhod v sili, s stališča nadaljnje poti in današnjega kariernega položaja pa zagotovo najbolj diametralno odpotovanje, ki si ga je mogoče misliti, se spominja Peter. Velik odmik za še večji korak. Če bi srednja živilska vodila statistiko kariernih poti nekdanjih dijakov, bi bil v samem vrhu. Ne more, da ne bi nenehno govoril o bratu.

"Kje najti čas, energijo, da se ob uspešno končani srednji šoli suvereno pripraviš še na sprejemni izpit zahtevnega in specifičnega študija? Seveda se spominjam njegovega zgodnjega vstajanja, ko je moral vsakodnevno na opravljanje obvezne prakse v pekarno in mesnico. Potencial, ki ga je v njem spregledalo usmerjeno izobraževanje, pa je bil premočan, da bi ga zatajil samemu sebi. V zadnjih dveh letnikih srednje šole je začel poglobljeno prebirati Marxa, Engelsa, Nietzscheja in druge filozofe, vse s ciljem, da se najuspešneje pripravi na sprejemni izpit. Študij na Filozofski fakulteti v Ljubljani je končal z najodličnejšimi ocenami. Njegovo odločitev za doktorat v Adelaidi sem sprva sprejel kot triletno epizodo, po kateri se bo vrnil. A omejene možnosti, ki so bile na voljo bratovim ambicijam v domovini, je prehitela ponudba za profesuro na eni izmed univerz v Brisbanu. Takrat sem se zavedel, da Terra Nullius ne bo zgolj epizoda, ampak življenjska usoda, ki bo zaznamovala našo družino. Če so nam bila srečanja sprva namenjena na nekaj let, smo se v zadnjih, tudi zaradi njegovih pogostih službenih poti v Evropo, srečevali skoraj vsako leto. Hvaležen sem, da je (bilo) tako," pravi.

… Pravzaprav o sebi

"Ko sem v želji po študiju kompozicije na Akademiji za glasbo v Ljubljani na informativnem vpisu dobil vprašanje, kaj boš pa skladal, sem hipoma zakrknil. (Samo)odgovor je bil kajpak ne vem in, saj res, priznal sem si, da nisem ravno Mozart, v meni ni vrelo kompozicijskih idej niti s seboj nisem imel vsaj kompozicijskih fragmentov. Brat bi v odgovoru definitivno nastopil drugače, najbrž tako: 'Oprostite, v tem trenutku vam ne morem natančno odgovoriti, a pri dr. Romanu Klasincu sem pridobil najboljša znanja iz harmonije in kontrapunkta, on mi je priporočil ta študij, tu me imate, naučili me boste kompozicijskih pravil, inštrumentacije, in za vas bom napisal vse, kar boste želeli, in še več.' Na tej točki se lomijo pomembne odločitve in poti posameznika. In ne gre za to, da so te poti neprehodne, gre za to, da umanjka zgolj kaka vzpodbuda ali, če omenim tršo varianto, brca v rit. Predvsem lastna."

Po srednji glasbeni šoli je torej ostal v Mariboru. Pedagoška akademija mu je sicer dala nekaj dodatnih pedagoških znanj in širine, v glasbenem smislu pa za tiste, ki so že prihajali z glasbene smeri, takrat še dvoletni študij ni ponujal kake bistvene nadgradnje že usvojenih glasbenih znanj. Študij harmonike je bil takrat mogoč le v tujini, temu pa se je moral, že zaradi nakupa precej dragega inštrumenta, vnaprej odreči. Preteklo je še kar nekaj let, da se je tudi v slovenskem prostoru, po zaslugi nekaterih odličnih harmonikarskih pedagogov, pojavil rod izvrstnih klasičnih harmonikarjev, ki so po zaključku šolanja v tujini inštrument tudi doma zmogli prezentirati na najvišji umetniški izvajalski ravni. Trajalo je skoraj predolgo, da se je korenito spremenil tudi pogled na klasično harmoniko, ki jo je šele od leta 2008 mogoče študirati v Ljubljani. Zato se je ob pedagoškem delu in z udeleževanjem učencev na tekmovanjih vseskozi dodatno izobraževal, trudil za lasten pedagoški razvoj, pri tem pa spremljal izvirno sodobno literaturo in razvoj inštrumenta.

Ko je leta 1984 pričel poučevati v bistriški glasbeni šoli za polovičen delovni čas, je bil statusno še študent Pedagoške akademije v Mariboru. "Kaj takega danes, v času vsemogočih informacijskih povezav, seveda ne bi bilo mogoče. Skoraj enako nemogoča se z vidika današnjega časa sliši tudi zgodba, v kateri bi ravnateljica ugledne ustanove prišla kar na dom z vprašanjem, ali bi bil pripravljen sprejeti redno zaposlitev na glasbeni šoli – sicer bodo učenci verjetno ostali brez učitelja. Meni se je vse to zgodilo. Časi so bili seveda zelo drugačni, z njimi pa tudi možnosti zaposlitve. In tako sem se, že po šestih letih, ponovno vrnil v učilnice moje nižje glasbene šole v Slomškovem domu, le da tokrat kot mlad učitelj. Seveda mi je ta položaj nadvse godil in v družbi nekdanjih učiteljev, po novem sodelavcev, sem se počutil izjemno prijetno."

Seveda je razlika med današnjimi generacijami otrok in tistimi pred desetletji. Devetletka glasbenim šolam pač ni prinesla tega, kar so snovalci morda želeli, je kritičen Peter Skrbiš. "Včasih smo razrede 'preskakovali', danes jih 'podaljšujemo'. Da imajo mladi (tudi skozi ambicije staršev) pogosto povsem nekritično preveč dodatnih dejavnosti, le še dodatno upočasnjuje napredovanje pri inštrumentu. Učenje tega ni zgolj interesna dejavnost in obiskovanje ur. Šteje pot: z osredotočenostjo, pravilno in redno vajo. Na srečo je edina. Na glasbeno izobrazbo, četudi v manjši meri, gledam kot del splošne izobrazbe. Vsekakor pa glasbeno šolanje izoblikuje dragocen vzorec delovnih navad in organiziranosti. Žal se trenutni vladajoči ne morejo ravno pohvaliti z vedenjem o glasbenih šolah in delu v njih. A da smo del javnega šolskega sistema? S pretežno individualnim pedagoškim procesom bi morali biti upravičeni do najkrajšega časa zaprtja. Umetnosti na dolgi rok žal ni smiselno poučevati preko e-medijev – gre za absurd. Si predstavljate, koliko vsega smo za nekaj mesecev vzeli novincu, ki je inštrument šele prav spoznal in morda zaigral le nekaj tonov?" je kritičen.

Ugankarstvo - kontrapunkt besed

Glasba pa ni njegova edina preokupacija. Kot ugankar sestavljavec je ugankarstvo kmalu ponotranjil v kontrapunkt besed. V njem je raziskovalec in se izogiba obrtništvu. Do besed in njih prepletanja ima prav poseben odnos, ki omogoča avtorsko prepoznavnost. Hkrati čuti pripadnost ''kompozicijsko" zahtevnejšim in redkejšim ugankam. Razvijanje družabne igre Križemkražem, zavzemanje za organizacijo turnirjev na državnem nivoju in kasneje ustanovitev Društva Križemkražem, katerega predsednik je od 2001., je nekaj, čemur je popolnoma predan že več kot tri desetletja.

In še na nekaj je ponosen: ko je kot neposredni notranji odziv na prebrane kolumne Mance Košir v knjigi Otoki svetlobe še sam napisal eno in v njej spontano razmišljal o objemih, je imel v prvi vrsti v mislih tiste, ki nam pomenijo neskončno mnogo, ko se snidemo po dolgih letih. V življenju se nam kdaj zgodi tudi čarovnija: Manca ga je, ko jo je prebrala, zaprosila, če jo lahko uporabi kot uvodno v naslednji knjigi in si zanjo sposodi tudi naslov Objemi srca.

Vsi otroci glasbeniki

"Otroci gredo poklicno pogosto po stopinjah staršev. V moji družini to pravilo povsem drži, saj so vse tri hčere v pedagoškem poklicu. Najstarejša, Staša, je profesorica razrednega pouka, Neja klavirja in Živa flavte. Seveda je bila glasba od zibelke na prvem mestu in spontano zgodnje glasbeno ukvarjanje je neusahljiv studenec, hkrati pa temelj za vse, kar se kasneje morda gradi v tej smeri. Pri Staši sem se celo trudil biti njen prvi klavirski pedagog, a sem hitro ugotovil, da naj se z njenimi solzami ukvarja kdo drug. Živa in Neja (dvojčici) sta šli z glasbeno potjo do konca. Neja je končala študij klavirja pri prof. Jasminki Stančul na AG v Ljubljani, Živa pa ga je po celovškem delu bolonjca dokončala v Zagrebu pri prof. Karolini Šantl Zupan. Sestrski tandem je bil na njuni poti vselej prednost, saj je Neja zgodaj prevzela korepetitorsko vlogo. Pot do skupnega nastopanja, kasneje koncertov, je bila zato nekaj povsem naravnega. Ko so se v začetnem koronaobdobju nekateri študentje morali ukvarjati z nesrečno usodo diplomskih korepeticij, Živa ni imela nikakršnega manka, saj je Nejo odpeljala kar na diplomski oder. Da je kompozicijski dar v obilici prisoten tudi v njiju, sta že na konservatoriju dokazali z avtorsko skladbo, ki so jo izbrali za obvezno na tekmovanju Temsig. Njuno prirejanje in skladanje je vselej skupen projekt in v tem se odlično dopolnjujeta," sklene Peter Skrbiš.