Zoran Mušič - najdražji slikar v regiji

Hrvaški Jutarnji list je 20. aprila objavil članek z naslovom Najdražji slikar regije Zoran Mušič. V Zagrebu so nas imenovali "vredni Slovenci". Iz zbirke cistercijanskega samostana v Kostanjevici na Krki, ki je od leta 1974 Galerija Božidarja Jakca, so te dni v zagrebški Nacionalni muzej moderne umetnosti prišla mnoga dela na razstavo Spone – Zagrebačka likovna akademija i slovenski umjetnici između dvaju ratova (Vezi - Zagrebška likovna akademija in slovenski umetniki med obema vojnama). Razstavo je pripravil Nacionalni muzej moderne umetnosti v sodelovanju z Akademijo likovnih umetnosti iz Zagreba, na ogled pa bo do 20. junija. Od slovenskih umetnikov se na zagrebški razstavi predstavljajo dela Gabrijela Stupice, Zorana Mušiča, Zorana Dideka, Franca Pavlovca, Marija Preglja, Maksima Sedeja, Mihe Maleša, Nikolaja Pirnata, Franca Goršeta, Franceta Miheliča, Zdenka Kalina.

Na razstavi so predstavljena dela iz še petnajstih javnih zbirk iz Slovenije in Hrvaške ter več zasebnih zbirk in arhivov Akademije likovnih umjetnosti v Zagrebu.

Na čelu akademije je bil tiste čase eden najbolj prepoznavnih umetnikov tistega medvojnega obdobja Ivan Meštrović; tam pa sta poučevala tudi znamenita umetnika Ljubo Babić in Tomislav Krizman. Kot se kaže iz naslova razstave, je tema predvojno obdobje, čeprav bi bilo prav tako zanimivo, če bi se posvetili delom sodobnih avtorjev v tem prostoru.

Avtorici razstave sta Dajana Vlaisavljević, muzejska svetnica iz Zagreba, in slovenska kustosinja Galerije Božidarja Jakca Asta Vrečko. Najmočnejši hrvaško-slovenski umetnostni povezavi sta vsekakor Gabrijel Stupica in Zoran Mušič. Prav Mušič je tudi najdražji umetnik regije, njegova dela dosegajo ceno do 400.000 evrov. Je hrvaški študent, šolan na zagrebški akademiji. Pogosto je preživljal dalj časa v Dalmaciji, eden izmed njegovih dalmatinskih pejsažev je bil prodan za 200.000 evrov. Mušič je nedvomno pomembno prispeval k oblikovanju hrvaške medvojne umetnosti; v katalogu k razstavi med drugim lahko preberemo, kako se z neprikritimi komplimenti spominja, kaj je Zagreb tedaj predstavljal zanj in za njegovo generacijo.

"Pred vojno sem hotel priti v Zagreb, se vpisati na akademijo, študirati slikarstvo," se je spominjal. "Takih šol takrat še nismo imeli v Sloveniji. V nekem trenutku sem pomislil na Dunaj, a v Zagrebu je bil Meštrović, tam sta poučevala Babić in Krizman, kaj je mladenič še potreboval? Zagreb je imel odlično gledališče in veliko Slovencev, igralcev in pevcev v njem ... Vse to je vzbujalo vtis, da sem doma, med svojimi. Zlahka smo se znašli, jezik smo se hitro naučili, do nas ni bilo predsodkov, nasprotno ... Bili smo dobro sprejeti. 'Pridni Slovenci' - tako so rekli."

"Hodili smo na velike in pomembne razstave, kakršnih v neposredni bližini ni bilo več: niti v Sloveniji niti v tistem delu Italije, ki mi je bil blizu, niti v Nemčiji niti v Avstriji," se je spominjal Mušič. "V Zagrebu je bilo takrat organiziranih veliko odličnih koncertov, mesto je imelo mednarodni pridih. V njem so bile tudi prave srednjeevropske kavarne, oskrbovane z domačim in tujim tiskom ..." Dajana Vlaisavljević ob razstavi pojasnjuje pomen slikarske navzočnosti teh avtorjev v tridesetih in štiridesetih letih na Hrvaškem: "Za zaznavanje umetniške ustvarjalnosti neke dobe v prostoru ne bi smele veljati nacionalne pripadnosti, umetnik se pojavi v določenem času in prostoru in postane njegov sestavni del."

Odličen domači primer za to je Petar Dobrović, slikar, ki spada v tri nacionalne prostore: hrvaškega, madžarskega in srbskega, pa tudi Mušič, ki bogati še italijansko in francosko umetnost. V zagrebških zasebnih in javnih zbirkah pomenijo pomemben del dela tako imenovanega zagrebškega obdobja slovenskih umetnikov. Mimogrede: na ogled so tudi dokumenti, na eni izmed črno-belih fotografij sta Stupica in Mušič kot študenta akademije, na nekaterih posnetkih pa je Mušič tudi študent na zabavah, organiziranih v tridesetih letih prejšnjega stoletja.

Tudi drugi mediji so bili pomembni, ne samo slikarstvo in kiparstvo: pod vplivom Micićevega Zenita je izhajala mednarodna slovenska avantgardna revija Tank revue internationale de l’art vivant, ki jo je urejal slovenski gledališki in filmski režiser Ferdo Delak. Ključni položaj ustanovitelja sodobne slovenske grafike, skupaj z Božidarjem Jakcem, pripada Mihi Malešu, ki je leta 1926 razstavljal v salonu Ullrich v Zagrebu. Vezi z Zagrebom so se nadaljevale tudi po ustanovitvi Akademije za likovno umetnost v Ljubljani, ko so fakulteto večinoma sestavljali nekdanji zagrebški študentje.