Ljudje reagiramo na naravne nesreče vsak po svoje, poudarja dr. Željko Ćurić, dr. med., zdravnik, psihiater, komunikolog, soustanovitelj podjetja O.K. Consulting in svetovalec specialne enote Policije pri zahtevnih pogajanjih v kriznih situacijah.
Kakšen psihološki učinek imajo naravne nesreče, kot je potres, na nas?
"Lahko bi dejal, da pride na plan psihološka resnica. Na posameznika ne vpliva dogajanje samo, temveč to, kako nekaj dojemamo, doživljamo, še preden se to tudi zgodi, in nato, ko se zgodi. Na eni strani nekdo doživlja potres kot reševanje otroka, staršev; seizmologu tresenje tal predstavlja novo raziskovanje, reševalcu pomoč drugim. Povsem običajen smrtnik, ki ne ve, kaj potres je in kakšne so lahko njegove posledice, gre, ko se zgodi nesreča, skozi več faz: šok, imobilizacijo, zanikanje realnosti, frustracijo, obup, žalovanje, sprejemanje ... – in ti koraki so značilni tako za naravne nesreče kot za druge krize."
Ko se nekaj zgodi, vsak od nas reagira različno ...
"Tako je. Nekateri bodo odreagirali panično, drugi bodo svojo pozornost usmerili v to, ali so njihovi najdražji v redu, spet tretji bodo reševali in pomagali drugim, četrti bodo nastalo situacijo izkoristili celo za kriminalna dejanja, denimo bodo po potresu ropali tiste, ki bodo v nesreči najbolj prizadeti. Zanje obstaja izraz mrhovinarji, ker jim je plenilski instinkt pomembnejši od evolucijskega. Torej imamo populacijo od-do."
V ospredje postavimo prioritete
Med hrvaško vojno ste bili zdravnik na fronti, svetovalec za talce in posiljene ženske, med zadnjimi potresi na Hrvaškem ste svetovali tudi ljudem, ki so praktično ostali brez vsega ...
"Še danes se živo spominjam, ko sem po enem od bombandiranj Dubrovnika prišel iz zaklonišča in hiše, kjer smo živeli, ni bilo več. Takrat me ni zgrabila panika. Oprijel sem se prioritete, ki me je v danem trenutku pomirila: pogledal sem naokoli, ali so vsi moji živi in zdravi. Nekatere ljudi že majhna stvar, kot je denimo razbita skodelica, podedovana od starih staršev, spravi v paniko, obup, izgubijo tla pod nogami. Zgodi se katastrofa, ki je ne (z)morejo kontrolirati. Zato je v kriznih časih, kot so denimo vojna ali rušilni potresi, v najbolj kritičnih trenutkih treba v ospredje postaviti prioritete; tisto, kar nam največ pomeni. Tisti, ki pa imamo opravka z žrtvami, s ponesrečenimi, pa imamo nalogo, da jim ponudimo občutek dobrodošlice. Naj pojasnim: z rešilnim vozilom pripeljejo poškodovanega v prometni nesreči v bolnišnico, osebje ga najprej pokrije z odejo, ker ta predstavlja dobrodošlico – pacienta ogreje in hkrati pomirja. Strategija prioritet je, tudi ko gre za nesrečo, zelo pomembna."
Zgradimo varen in trden dom
Potresi so in bodo del našega vsakdana, prav tako požari, poplave, plazovi ... Kako se pripraviti nanje, je to sploh mogoče?
"Seveda se lahko pripravimo. Ključna pri tem so naša čustva. Nič ni narobe, če smo zaskrbljeni. Pri nekaterih zaskrbljenost zaradi nesreč preraste v tesnobo, anksioznost, kar je bolezensko stanje. Lahko smo zaskrbljeni, kaj naj čaka v prihodnosti. S tem ni nič narobe. A dobro je tudi, da se na prihodnost in vse, kar lahko gre narobe, ustrezno pripravimo, se zavarujemo. Če smo v skrbeh zaradi nemirnih tal, prioritete postavimo tako, da ustrezno zavarujemo stanovanje za primer naravne nesreče, pokličemo statika in ga prosimo za mnenje o potresni varnosti zgradbe, v kateri živimo, in če gradimo, zgradimo tudi s pomočjo gradbenih strokovnjakov varen in trden dom. Ne vemo sicer, ali bo vse to kaj pomagalo, ampak smo lahko vsaj, dokler se nekaj ne zgodi, mirni, ker smo poskrbeli za zaščito sebe in svojih najdražjih. Že ta občutek, da smo za nekaj naredili vse, je v veliko pomoč pri premagovanju stresa in raznih strahov."
Če so starši mirni, so mirni tudi otroci
Kako na nesrečo pripraviti otroka, ki si vse skupaj razlaga povsem drugače kot odrasli.
"Otroci doživljajo vsako nesrečo, neprijetno situacijo tako, kot jo doživljajo starši. Odrasli smo nekakšen dekoder informacij. Če starši ostanejo mirni, so mirni tudi otroci. Če oče in mati reagirata panično, natančno tako odreagirajo malčki. Kako velik je stres, ni odvisno od samega dogajanja, ampak predvsem od reakcije staršev, ki otroka usmerjata. Zato zmeraj opozarjam starše, naj bodo previdni z nepremišljenimi in burnimi reakcijami pred otroki, saj lahko nekatere predstavljajo za malčka pravo katastrofo. Kaj določena nesreča, na primer potres, požar, prometna nesreča, pomeni, lahko otroku najlaže predstavimo skozi igro ali sproščen pogovor. Lahko simuliramo potres, ga odigramo in s tem na igriv način pokažemo, kaj je treba v določeni situaciji storiti, kako se zaščititi. Predvsem pa je treba otroku ponuditi občutek varnosti, da bo verjel, da bosta oče in mama storila vse, da bo njihov dom varen pred tovrstnimi nesrečami. Tako bo malček spoznal, da nesreča ni noben bavbav, da se zgodi, a ne pomeni konca sveta, ker smo nanjo ustrezno pripravljeni. "
Če smo že pri tem: kako pravilno odreagiramo, ko se nekaj zgodi?
"Fizično se pred potresom najbolje zavarujemo, da splazimo pod mizo ali pod podboj vrat, kjer so nosilne stene. Psihično pa, da poskušamo ohraniti trezno glavo. Veliko ljudi namreč, ko se zgodi nekaj strašnega, dobesedno 'zmrzne' in potrebujejo zdravniško pomoč. Nič ni narobe, če smo prestrašeni. Strah je dobra novica, slaba novica je panika. Vedno si je treba postaviti prioritete. Če vidimo, da pada stena in je v bližini otrok, zaščitimo najprej njega. Predvsem pa poskrbimo že pred nesrečo, da bomo imeli občutek varnosti med štirimi stenami. Po navadi manjši potresi ne ogrožajo ljudi. Ogrožajo pa tiste, ki živijo v dotrajanih zgradbah, ki sploh niso primerne za bivanje. Nastradajo reveži. Ko bomo imeli občutek, da je dom, kjer živimo, varen, bomo mirneje dočakali neprijetno situacijo, če se bo ta sploh zgodila. Ko pa se bo, bomo ohranili trezno glavo, si postavili prioriteto: najprej poiskati svoje bližnje in jih pripeljati na varno."
