Na kmetiji ni osemurnega delovnika, vedno pride kaj vmes

"Samo par minut nama še dajte, takoj bova z vami, nekaj je prišlo vmes," prihiti mimo avtomobila simpatična svetlolaska, ko s fotoreporterjem parkirava med stanovanjsko hišo in gospodarskim poslopjem na grebenu enega od haloških gričev. Za pogovor na kmetiji Skok v Žetalah smo bili najprej dogovorjeni ob 10. uri, pa je gospodar Matic malo čez 8. uro poklical, ali lahko prestavi na pozneje, ker je "prišlo nekaj vmes". Ko naju s fotoreporterjem nekaj minut pred 12. uro zagleda, se najprej opraviči: "Ena krava je skotila, pa sva morala z ženo poskrbeti za njo in za telička!" Aha, to je torej prišlo vmes, se razumevajoče nasmehnem, pa pravi, da je sicer zjutraj klical, ker je avto nekaj nagajal, no, potem pa je prišlo še tele. Na kmetiji pač ni načrtovanega osemurnega delovnika, ne prostih sobot, nedelj in praznikov. Dopust si Skokovi lahko privoščijo, ker živijo skupaj na kmetiji tri generacije, mladi prevzemnik Matic in njegova partnerka Ines, otroka Tine in Brina ter Matičevi starši. Pa prijazna kosmata in zvedava ovčarka Ela.

Raje manj, pa boljše kakovosti

In seveda prebivalci gospodarskega poslopja, 26-glava čreda, v kateri je ponavadi 12 ali 13 krav molznic, preostalo so plemenske telice, včasih imajo kakega vola, bikce prodajo. Kmetijo je začel širiti Matičev oče v začetku devetdesetih let, ko je ostal brez službe. Zgradili so nov hlev za osem krav, prej so imeli tri, postopoma so kmetijo povečevali, danes so na dveh lokacijah. "Mama je iz Župečje vasi na Dravskem polju, zato imamo deset hektarov obdelovalnih površin tam, pet hektarov je v Žetalah. Sami pridelamo dovolj koruze, pšenice in ječmena za krmo svojih živali, tudi deteljo, kupimo samo nekaj mineralno-vitaminskih dodatkov. Tako najlažje poskrbimo za čim boljšo kakovost mleka," razloži Matic. Po gimnaziji je sicer želel študirati gozdarstvo, pa ni bil sprejet in se je odločil za kmetijstvo, se po diplomi za nekaj let zaposlil drugje, zdaj pa je že pet let zaposlen na kmetiji, ki jo je nedavno prevzel od očeta. "Od malega sem pri vsem zraven, normalno je bilo, da bom prevzel, pa tudi kmetijska izobrazba mi zdaj prav pride," pravi mladi gospodar.

Še malo prej, zdaj bo od tega sedem let, je registriral tudi dopolnilno dejavnost, proizvodnjo jogurtov in sira. "Kolega veterinar mi je enkrat prinesel liter sirišča in nekaj modelov, češ, naj poskusim. Izdelki so uspeli, dali smo jih v pokušnjo sorodnikom in prijateljem, vprašali za odzive, da vidimo, kaj se obnese, in tako počasi zagnali proizvodnjo," pripoveduje Matic. Preden je začel predelovati mleko, je obiskoval tečaje na Kmetijskem zavodu Ptuj, največ pa se je, kot pravi, naučil iz lastnih napak. Še danes ima raje manjši asortiment izdelkov, pa tistega boljše kakovosti, da ne bi bilo napak in površnosti.

Izdelajo le toliko, kolikor lahko prodajo

Skokova kmetija sicer ni ekološka, Matic meni, da je dovolj kakovostnega žita za krmo težko pridelati čisto brez škropiv, uporablja vsaj najbolj nujna. Sledijo pa priporočilom za dobrobit živali, zato so krave vsaj 120 dni na leto zunaj. Pomladi in jeseni jih spustijo na prosto čez dan, zdaj poleti čez noč, ker je podnevi prevroče. "Tako lažje poskrbimo za krmni obrok v hlevu, da dobijo vsa hranila, ki jih potrebujejo," razloži Matic. Obenem pa krave še popasejo pobočja, ki bi jih sicer morali kositi.

Od približno 60 tisoč litrov mleka, kolikor ga letno namolzejo, jih 10 do 15 tisoč litrov namenijo za predelavo, preostalo prodajo Mlekarski zadrugi. Največ izdelajo in prodajo jogurtov in mladega sira, nekaj skute in trdega sira. "Tega bi lahko izdelali več, sploh poleti, ko je manjša prodaja, ampak imamo premalo kapaciteto zorilnic," pojasni sogovornik. Poleti je upad, ker so zaprte šole, kamor sicer prodajo 25 odstotkov proizvodnje, poznajo se tudi dopusti, doda Ines. "Sicer pa moramo kot registriran obrat vsaj 75 odstotkov vsega, kar pridelamo, prodati direktnim kupcem, torej fizičnim osebam. Prodajamo na domu, vsakih 14 dni imamo dostavo, takrat tudi zberemo naročila za naprej in večinoma izdelamo samo toliko, kolikor imamo naročeno, da ne nastajajo viški izdelkov, ki jih ne bi mogli prodati," pojasni Matic. Največ skute prodajo jeseni, ko gospodinje v času trgatev bolj množično pečejo gibanice.

Dobrodošle bi bilo več podpore države

Kmetije za zdaj nima namena širiti, na vrhu hriba za to niti ni pravega prostora, poleg tega bi moral potem še koga zaposliti, za to bi bilo treba povečati proizvodnjo in nato seveda prodajo … "Za zdaj shajamo na poti, ki smo si jo zastavili. Oče živi od prodaje mleka, jaz od predelave in prodaje izdelkov, mama je upokojena učiteljica, Ines je vzgojiteljica v vrtcu, otroka sta še majhna. Investicije so prevelike, pomoč države pa ima vedno kak haklc. Na razpisih za male kmetije ne moremo sodelovati, ker smo preveliki, za razpise za velike kmetije smo premajhni," pojasnjuje sogovornik. Sodeloval pa bo na razpisu za mladega prevzemnika kmetije, ker bi rad kupil nov traktor in posodobil nekaj strojev. "Veliko se vozimo med Žetalami in Župečjo vasjo, z novimi stroji bi zmanjšali število voženj in stroške za gorivo, pa tudi prihranili čas," razkriva načrte. Želijo si tudi posodobiti molzišče, da bi si olajšali delo, vendar se na gradbeno dovoljenje čaka dolgo, predolgo. Nasploh je v kmetijstvu po Matičevem mnenju preveč birokracije. "Vsak dan smo v hlevu, na travniku, v delavnici, ob vsem tem nimamo časa še za vodenje birokracije, papirjev je preveč. Po Halozah je precej mladih, ki so poskusili kmetovati, pa so obupali in si poiskali drugo službo. Tudi sam sem že večkrat razmišljal o tem, ampak vztrajam, ker imam dobro podporo," se ozre proti Ines.

Pravi, da bi lahko država pokazala več razumevanja za male kmetije, sploh take v hribovitih predelih, kjer je še veliko ročnega dela v primerjavi z velikimi ravninskimi kmetijami s kompletno mehanizacijo, ne pa, da obravnava vse enako. Po njegovem mnenju najbolj tarnajo prav tisti, ki imajo najboljše pogoje dela. "Mladim družinam na kmetijah, kjer ni velikih prihodkov, bi na primer lahko država pomagala s subvencijami za vrtec. Kdor ima dovolj prihodka, naj plača polno ceno, drugi bi lahko imeli ugodnosti," meni sogovornik.

Prihodek je seveda odvisen od prodaje, ta pa pogosto tudi od tega, kako zna kmet tržiti, oglaševati svoje izdelke. Tudi tukaj ne gre več brez družabnih omrežij, Skokovi na ta način zbirajo naročila in obveščajo o novostih, stranke jih kličejo tudi po telefonu ali se kar oglasijo na kmetiji, kjer imajo urejeno majhno prodajalno. "Za trženje moraš biti ustvarjen, če bi našla koga, ki mu to gre dobro od rok, bi mu kar plačala za nekaj ur na teden, da bi to počel namesto naju," meni Ines. Matic doda, da na tržnicah ne prodajajo, ker nimajo časa, s prodajo v trgovinah pa da je imel že nekaj slabih izkušenj: "Takrat sem se odločil, da kolikor bomo naredili, bomo sami prodali, krivde drugih ne bom prevzemal. Za zdaj nam uspeva tako, kot delamo."