Jasna Marin
Desetletje in pol je od tega, kar sta Nataša Kos Križmančič in Robi Križmančič našla staro domačijo v Bodoncih. "Vsako leto znova smo se iz Ljubljane odpravili na Goričko na izlete. Prekmurje nas je povsem očaralo. Kmalu sva z možem začela poizvedovati, ali se kje prodaja kakšna hiša," pripoveduje Nataša. Po podrobnejšem poizvedovanju ju je pot pripeljala do navdihujoče domačije, ovite v patino časa. Najprej sta se ustavila pri sosedih, ki so domačijo prodajali. Stara hiša, ki leži na blago napeti brežini, jima je bila nemudoma všeč in že po nekaj minutah sta bila odločena, da jo bosta kupila. "Sosedje pa so naredili še eno lepo gesto: dali so nam ključe, da kot družina najprej prespimo v hiši in preverimo, ali je prava za nas, preden bi jo kupili. Od tistega dne smo povezani tako s hišo kot s prekrasnimi sosedi," razlagata zakonca Križmančič.
Plemenita zgodovina
Kmalu sta izvedela, da ima domačija, ki je bila zgrajena okrog leta 1930, tudi plemenito zgodovino. "Ob koncu druge svetovne vojne je hiša zaradi skrite lege služila kot bolnišnica za ruske vojake. Takratna družina je v času vojne bivala v kuhinji, v sedanji dnevni sobi in spalnici pa so vojake zdravili in operirali," razkrivata lastnika. Po vojni so se ženske v hiši preživljale s pletenjem cekarjev, sicer pa je bil glavni vir prihodkov kmetijstvo. "Hišo smo kupili, ko je bila že sedem let prazna po smrti zadnje stanovalke, a je bila še vedno v dobrem stanju, saj so potomci prostore redno zračili," pojasnjuje lastnica.
Stik z zemljo
Prenova hiše v Bodoncih je trajala 14 let. Lastnika sta jo večinoma prenavljala sama ob koncih tednov. Začelo se je s pleskanjem sten, zamenjavo inštalacij, obnovo stavbnega pohištva. Okrog hiše so uredili hidroizolacijo, stari omet so postrgali z zidov in stavbo ometali z navadno malto, na tradicionalen način, ter jo prepleskali s paroprepustno apneno barvo. Lastnika pravita, da sta se za nakup hiše odločila tudi zato, da dobijo otroci stik z drugačnim utripom življenja in se povežejo z zemljo. "Tako niso samo za računalniki, ampak vidijo in doživljajo, kako povezano živijo ljudje na podeželju. Mir in tišina, ki ju tu doživljamo, sta izjemna. Ponoči vidimo polno zvezd, zrak tu je prekrasen. Velikokrat nas obiščejo srne in fazani," pripoveduje Nataša Kos Križmančič. "Imamo psičko Rozi in tudi njej je tukaj lepo. Kadar se vračamo domov v Ljubljano, se nam vselej skrije, da bi lahko ostala na Goričkem."
Ohranjena izvirnost
Prenove hiše sta se zakonca Križmančič lotila s ciljem, da čim bolj ohranita izvirnost stavbne dediščine. Stanovanjska hiša in gospodarski objekti imajo identitetno obliko črke U. Stara hiša je cimprana s tesanimi navpičnimi hlodi, povezanimi s trstiko in ilovnatim ometom, del stavbe pa je zidan z ročno izdelano opeko. Ometi so glineni, fasada pa je že od začetka prebarvana in vedno znova osvežena z apneno barvo. Prenova hiše se je začela s pleskanjem sten, zamenjavo inštalacij, obnovo vrat in oken. Slednja so prebarvali sinje modro in jim dodali polkna v isti barvi, tako že od daleč hiša deluje prijazno, kot bi mežikala soncu. Seveda pa so bili v stavbi potrebni tudi nekateri zahtevnejši posegi. Kaj hitro se je družina v notranjosti hiše soočila z lesno gobo, ki je spodjedala zidove. Odstraniti je bilo treba čim več prizadetega lesa iz sten in zatreti gobo, za zračenje pa so po predlogu arhitekta Matjaža Deua naredili odmično cono s pasom opečnih gradnikov, ki omogoča kroženje zraka in zračenje lesenega tlaka.
Stara peč daje pristno toploto
V hišo se vstopa prek ganka v dolgi notranji hodnik, ki povezuje lično opremljeno dnevno sobo, kuhinjo, spalnico, kopalnico in manjši prostor, skozi katerega se po lestvastih stopnicah prehaja v mansardo. Kuhinja je preprosta, odprta, v njej je poleg novega pohištva tudi zelo lep star zidani štedilnik. Za ogrevanje hiše uporablja družina krušno peč, ki sega iz kuhinje v dnevno sobo in ogreje celotno hišo. V dnevni sobi je za prehodna obdobja umeščena peč na drva. "Peči praviloma zadostujeta, le ko je pozimi zelo mrzlo, v spalnici prižgemo radiator, v kopalnici pa imamo električno talno gretje," naštevata lastnika.
Dodan prostor, ki ga prej ni bilo
Kopalnice prej ni bilo. Robi Križmančič, po poklicu arhitekt, jo je zasnoval na predelu, kjer sta se stikala hiša in gospodarsko poslopje. Tam je v neposredni bližini svinjaka nekoč bil provizorični WC. Z odstranitvijo vmesnega stropa se je naenkrat odprl lep pogled na ostrešje, tako je nova kopalnica pridobila dvovišinskost in bogato estetsko noto. Prostora je bilo dovolj, da je lastnik v njej zasnoval še domačo savno.
Otroško kraljestvo na podstrešju
Tudi podstrešje je zelo posebno, arhitekt ga je odprl po celi dolžini hiše. Podstrešni del hiše pod obnovljenimi tramovi je zdaj izoliran in diskretno razdeljen s predelnimi stenami. Tako so nastali prijetni kotički, kakor majhna gnezda, kjer spijo otroci.
Izvirne domislice in bivanje na prostem
Ob sprehodu skozi hišo je opaziti mnogo domislic in likovnih izdelkov lastnika - tudi prikupnega lesenega konjička v dnevni sobi in kopalniškega prašička, ki služi kot stojalo za WC-papir. Dragoceni del domačije sta prav tako razgiban vrt in prostorna zunanja niša, v kateri so nekoč imeli kmetijske stroje. Tam je v objemu opečnatih sten in lesene strešne konstrukcije nastala sijajna letna kuhinja, ki so ji lastniki vdahnili življenje z izbrano opremo.
