Jasna Marin
Papirjevec je rastlina, ki jo v naravi najdemo v bližini rek v Etiopiji. Dolga tisočletja je uspevala tudi v delti reke Nil, dokler kraje ni hudo prizadela suša, ki je tam pustošila v 11. stoletju.
Egipčani so začeli pisati na liste za pisanje, izdelane iz stržena papirjevca, pred približno 4000 leti, s čimer so zaznamovali prehod od predzgodovine k zgodovini.
Čeprav ga je pozneje izpodrinil pergament – nestrojena živalska koža, obdelana tako, da je mogoče nanjo pisati –, je papirus ostal cenjen zaradi svoje mehkosti in prožnosti, poudarja Bill Laws v knjigi Fifty Plants That Changed the Course of History.
Prehod na celulozo
Do približno leta 800 papirus skorajda ni bil več v rabi, toda pisarji v Vatikanu so ga še nekaj časa uporabljali za pisanje papeških listin. Tedaj je imela Kitajska že dobro razvito tehnologijo proizvodnje papirja. Kitajec po imenu Tsai Lun je izumil postopek, pri katerem je drobno zmlel koščke bambusa in lesa murve ter jim dodal malo vode. Tekočo zmes je precedil, na tanko razgrnil, posušil in tako dobil list papirja. Svojo metodo je razvil leta 105 in do leta 751 je ta že dosegla arabski svet. Arabci so postopek še izboljšali, tako da so za proizvodnjo papirja uporabljali stare cunje, ki so jih zmleli v kamnitih mlinih. Prav oni so papir prinesli v Evropo, ko so v 11. stoletju zavzeli večino Pirenejskega polotoka, kjer danes ležita Španija in Portugalska.
Ko so bili Arabci pregnani nazaj v severno Afriko, se je Kolumb odpravil v Ameriko. Tam je odkril, da mehiški Azteki in Tolteki proizvajajo papir iz drevesnega lubja. Glavna sestavina vlažne papirne kaše je bila tako kot pri papirusu celuloza. To polimerno spojino glukoze najdemo v stenah rastlinskih celic. Rastlinam daje čvrstost in prožnost. Leta 1843 je nato nemški izumitelj Friedrich Gottlob Keller izumil postopek za mehansko pripravo papirjevine iz lesovine, dvanajst let pozneje pa je Mellier Watt patentiral kemično celulozo.
Papirjevec kot lončnica
A vrnimo se k papirjevcu. Papirjevec ali papirus (Cyperus papyrus) je namreč rastlina, ki jo lahko gojimo v stanovanju kot lončnico. Kot sobno rastlino še pogosteje kot Cyperus papyrus srečamo pahljačasto ostrico (Cyperus alternifolius), ki izvira z Madagaskarja.
V naravi zraste 120 cm v višino in doseže premer do 90 cm, posajen v loncu pa bo papirus približno pol manjši in manj košat. Je močvirnata rastlina, ki zahteva veliko svetlobe, vendar ne sme biti izpostavljena neposrednim sončnim žarkom. Pozimi ji moramo zagotoviti dodatno razsvetljavo in ne pretopel, prav tako pa ne prehladen prostor, s temperaturo med 10 in 15 stopinjami Celzija, sicer pa papirjevec dobro uspeva v stanovanju s temperaturo okoli 21 stopinj Celzija.
Papirjevec je idealna rastlina za tiste, ki radi veliko zalivajo svoje rastline. Medtem ko se druge lončnice v vodi slej ko prej utopijo, pa bo papirjevec hvaležen za vlago. To je namreč rastlina, ki vseskozi potrebuje vodo, podstavek pod lončkom ne sme nikoli biti suh, zato je priporočljivo, da prst v lončku zalijete skoraj vsaki dan. V času intenzivne rasti vodi za zalivanje vsakih 10 dni primešajte gnojilo za zelene rastline. V vročih mesecih je treba liste vsak dan rositi z vodo.
Papirjevec najbolje uspeva v mešanici šote in mivke. Presajamo ga spomladi, takrat lahko rastlino tudi razdelimo na več delov in vsakega posadimo v svoj lonček. Če opazite, da se na listih pojavijo rjave konice, je za to lahko kriva prenizka vlažnost zraka v prostoru. Rjave konice listov lahko odrežete in rastlino redneje pršite z vodo, prav tako odrežite odmrla stebla.
