Uspeh na ekološki kmetiji Hvalc: Francoska jagnjetina iz slovenskih planin

Na nadmorski višini 600 metrov, v eni izmed manjših vasic, ki jih najdemo na območju Planine pri Sevnici, sredi neokrnjene narave Kozjanskega, leži ekološka kmetija, znana tudi kot Domačija Hvalc. Njena lastnika sta zakonca Hvalc, Aleš in Martina, ki se že več kot deset let ukvarjata z ekološko prirejo jagnjetine francoske mesne pasme ovac Ile de France. Ta je med gurmani znana predvsem po svoji nežni aromi mesa. Družinska kmetija je pravi raj za ovce in zagotavlja izjemne pogoje za pridelavo kakovostnega mesa, hkrati pa združuje sodobne prakse ekološkega kmetovanja s stoletno dediščino, na kar sta mlada ekološka kmetovalca nadvse ponosna.

Kmetovanja sta se lotila, ko je Aleš prevzel kmetijo. Takrat sta se z Martino tudi soočila z vprašanjem, kako jo razviti. Kmetija je bila takrat precej manjša, kot je danes, s približno petimi hektarji obdelovalne zemlje in čredo 30 plemenskih ovac. To pa ni zadostovalo niti za eno plačo, se zakonca danes spominjata svojih začetkov. Sklenila sta, da bosta kmetijo povečala, saj sta v konfekcioniranih kosih jagnjetine videla priložnost za razvoj. Oba sta imela veliko željo živeti in si ustvariti družino na podeželju, četudi je Martina povsem mestno dekle, iz Ljubljane. Dve leti sta razmišljala, katero pasmo bi redila, in se na koncu odločila za Ile de France zaradi dobrih karakteristik in blage arome mesa. Plemenske ovce sta pripeljala iz Avstrije, nato pa še iz Nemčije in Francije. Po desetih letih trdega dela in vztrajnosti sta vzredila čredo skoraj 400 plemenskih ovac.

Jagnjetina kot kulinarični biser

Jagnjetina v Sloveniji postaja vedno bolj priljubljena, ne le v tako imenovanih fine dining restavracijah, ampak tudi med ljudmi, opažata Aleš in Martina. Pasma Ile de France je znana po zelo nežni aromi mesa, kar je ljudem všeč. Da bi bilo meso čim boljšega okusa in kakovosti, Hvalčeva posvečata veliko pozornosti tudi krmljenju jagnjet pred zakolom, saj dobivajo izključno kakovostno suho krmo in mešanico domačih žit. Kakovost osnovne krme za ovce mora biti na ravni krme za krave molznice, pojasnita. "Od mlečnosti ovce je namreč odvisno, kakšni bodo jagenjčki, zato smo na vseh površinah naredili agromelioracije za izboljšanje tal, kupili sejalnico za dosejevanje v rušo ter valjčni mlin za stiskanje žita, ki da največji izkoristek. Ovce dobijo tudi malo koruzne silaže, jagnjeta pa le seno."

Trenutno večji del mesa prodajata kot sveže, konfekcionirano meso, vendar načrtujeta tudi povečanje prostorov za razsek in predelavo. Njuna velika želja pa je, kot pravita, da bi se v prihodnosti še bolj posvetila predelavi. Vse meso, ki ga pridelata, tržita sama. Skoraj vsa jagnjeta imajo že vnaprej rezervirane restavracije, saj je jagnjetina pogosta izbira za poletne menije. S ponosom povesta, da sta redna dobavitelja jagnjetine za štiri restavracije z Michelinovimi zvezdicami. "Sicer pa se večji delež mesa proda v Ljubljano, tja dostavljava vsakih 14 dni," nam zaupata. Opažata, da je jagnjetina tudi vse bolj cenjena in iskana med Slovenci. Ljudje se čedalje bolj zavedajo prednosti jagnječjega mesa, ki je bogat vir železa in zdravih maščob ter nadvse pomemben vir beljakovin, menita.

Delo na kmetiji je bilo vedno zahtevno

Za promocijo domačije in mlade jagnjetine skrbita že več let, pravita zakonca. Intenzivneje sta se s tem začela ukvarjati marca 2020, ravno ko so se številne storitvene dejavnosti zaprle zaradi koronavirusa. Ustvarila sta stran domačije na socialnih omrežjih, z uporabo profesionalnih fotografij pa je nastala tudi predstavitvena brošura, ki se je izkazala za dobro naložbo, saj ljudje pogosto kupujejo tudi z očmi, pravi Martina, ki se trudi nekaj ur tedensko posvetiti oglaševanju njihove dejavnosti preko socialnih omrežij - Facebooka in Instagrama - ki so v sodobnem času po njenem mnenju eno ključnih orodij marketinga. "Ko so bile restavracije več mesecev zaprte, smo morali najti pot do fizičnih strank in socialna omrežja so se že takrat izkazala za zelo učinkovita," ugotavlja. Stranke so bile nad njuno jagnjetino navdušene, velika večina se jih redno vrača po nove zaloge.

"Delo na kmetiji je bilo vedno zahtevno in težaško," priznavata. Problem vidita v tem, da se je v javnosti ustvaril mit, da je delo na kmetiji način življenja in tudi poslanstvo. "Na kmetijo bi morali gledati kot na manjše podjetje in ga na tak način tudi obravnavati," sta odločna zakonca Hvalc. "Seveda brez ljubezni do kmečkega načina življenja življenje na kmetiji ni mogoče, pa vendar bi morala vsaka kmetija zagotavljati primeren dohodek vsem družinskim članom, ki so vključeni v delo." Težave prinašata tudi birokracija in razdrobljenost slovenskih kmetij, kar vpliva na njihovo konkurenčnost v mednarodnem okolju. Dodatna obremenitev sodobnega kmeta pa so po njunih besedah tudi razne evidence, ki so velikokrat same sebi namen.

Zato pravita, da je vsaka nagrada, ki jo dobita za svoje delo in izdelke, spodbuda za nadaljnji trud. Letos sta prejela dve zlati medalji na sejmu AGRA, največjem in mednarodno priznanem ocenjevanju mesa in mesnih izdelkov v Sloveniji. Vendar opozarjata, da je največja potrditev njunega dobrega dela predvsem zadovoljstvo rednih kupcev. Dobro se zavedata, da se je trgu treba ves čas prilagajati, njuna prednost pa je mikrokonfekcija mesa, kar je dodana vrednost, s katero dobita plačilo za svoje delo.