/ PETEK, 9. avgust
Budilka zazvoni ob 5.20 in kot da bi me nekdo udaril s kladivom. Zbudim se težko, a me hkrati tolaži misel: "Ah, končno petek." Zavedanje, da je vikend tik pred vrati, mi nekoliko olajša vstajanje iz postelje. Moja jutranja rutina je hitra in brez večjih zapletov – umivanje obraza, preoblačenje v nekaj, kar bi lahko šlo skozi kot sprejemljivo, in hitro spijem čaj, ker bo kave danes še preveč. Kar naenkrat že sedim za volanom in se po skoraj prazni cesti odpeljem proti Celju.
Vožnja je skoraj meditativna in vesel sem, da nisem tisti nesrečnik, ki se vozi v nasprotno smer, kjer že nastajajo kolone. Med vožnjo premlevam teden, ki se zaključuje. Res je bil pester. V podjetju Nonstop, kjer smo se trije prijatelji odločili rešiti problem stranskih surovin živilske industrije, je dogajanje na vrhuncu. Home Creatures – moj pivovarski "otrok" - je tudi končno vsaj malo zalaufal. Pivo se prodaja, projekti se kopičijo, a moje misli že letijo proti prihajajočemu vikendu. Končno bo čas za oddih.
V službi vlada prijetno vzdušje. Kolektiv je super – vsi si pomagamo in hitro minevajo ure. Kot bi mignil, je ura že tri popoldne in delovni dan je skoraj za nami. A moj dan še zdaleč ni končan. Čakajo me še zadnje petkove obveznosti. Moram se slišati z dizajnerjem, ki nam ureja spletno stran za Nonstop. Tako je, ko se posla lotijo trije živilci – izdelki so vrhunski, prodaja in marketing pa sta področji, ki še malo šepata in ju skušamo pogruntati. A vsega ne moreš znati, pravijo, pomembno je, da se iz napak učimo. Ko uredim še zadnje podrobnosti, se pripravim na večer.
Z godbo se bomo udeležili koncerta ob 100-letnici druge godbe. Poseben gost večera je Oto Pestner, slovenska glasbena legenda. To je eden tistih dni, ko moj glasbeni okus razkriva, da sem glasbeno star več kot 80 let. Pa kaj, naj bo! Koncert je bil čudovit, o Otu pa ne bom zgubljal besed. Evo in že je vikend.
/ SOBOTA, 10. avgust
Sobota je kot nalašč za podaljšan spanec. Zbudim se šele ob desetih, lahko bi še podaljšal, ampak to bi bilo že kičasto. Po ogromni skodelici kave, ki me dvigne na noge, se usedem za računalnik in se lotim popravljanja magistrske naloge. V primerjavi s sicer, mi gre delo presenetljivo hitro od rok, misli mi ne tavajo k Nonstop projektom ali kam drugam. Ko nalogo pošljem v pregled, se usedem za TV in preklopim na drugi program.
Danes na olimpijskih igrah pleza naša Janja Garnbret. Bolj ko gledam, bolj ugotavljam, da pleza čisto v drugi ligi kot konkurenca. Mislim, da to ni le ugotovitev mene kot kavč komentatorja. Ko ji uspe priplezati do zlata, sem presenečen samo nad tem, kako lahko tako majhna regija premore toliko vrhunskih športnikov. Mogoče so res krivi žganci ali pa koroški luft, kdo bi vedel. Po tekmi se odpravim proti Zavrču, majhnemu kraju blizu hrvaške meje. Prijatelj Gregor danes postavlja klopotec, kar je pri njih vsakoletna tradicija, ki jo res nerad zamudim.
Ko prispem, me že pri vhodu pričaka vonj po pečenkah, ki se širi po dvorišču. Mesna hrana mi je res pri srcu, z zelenjavo in sadjem pa ne prijateljujem tako dobro. Izjema je sicer zelena paprika z domačim bučnim oljem in soljo. Pa kako banano pojem tu in tam. To je pa to. Mama bi rekla, da me bo že enkrat srečala pamet, a danes si privoščim tisto, kar mi paše. Klopotec je postavljen, nazdravimo enkrat, dvakrat, petkrat, potem pa sledi pogovor pozno v noč. Debata teče o vsem mogočem, podrobnosti naj ostanejo skrite. Takšni večeri so redki, zato jih je treba izkoristiti do konca.
/ NEDELJA, 11. avgust
Včerajšnja noč je bila pestra, zato je jutranje vstajanje vse prej kot prijetno. A kisla župica in malo soka Pingo me hitro postavita nazaj na noge, za lažje razumevanje priporočam komad Na soku skupine Tekochee kru. S prijatelji še enkrat predebatiramo včerajšnji dan, nato pa se odpravim proti Ljutomeru na kosilo. Turistična kmetija, kjer se ustavimo, je v polnem teku gobarske sezone, kar se pozna v odlični gobovi juhi. Tudi vse ostalo je seveda vrhunsko.
Ko se znajdem na takšnih destinacijah, vedno premislim, kako jim uspeva in kako bi se lahko tudi mi pridružili njihovi zgodbi. Nekaj poskusov peke kruha s pivskimi tropinami smo pri Nonstopu že izvedli, večinoma kar uspešno. Živimo v časih, ko surovin primanjkuje, potrošniki pa pričakujejo vedno več. To je odlična priložnost za inovacije krožnega gospodarstva. Shranim si kontakt in ideje, nato pa se odpravim domov.
Doma me pričaka robotska kosilnica, ki mi več dela naredi kot odvzame. Lepo kosi, a ima občasno svoje čudne trenutke in poti. Če se kdo resno obremenjuje z mislijo o prevladi umetne inteligence in robotov, naj vas ne skrbi. Po vsej verjetnosti bo človek uničil samega sebe prej, preden bi to uspelo komu drugemu. Razmišljam o prihodnosti, nato pa preostanek dneva preživim v sproščenem vzdušju doma.
/ PONEDELJEK, 12. avgust
Zvok budilke me, kot večino ponedeljkov, šokira. Zavedam se, da je nov delovni teden pred menoj, a ponedeljki so kljub temu eni mojih najbolj produktivnih dni. Možgani so čez vikend nekoliko počivali in zdaj so pripravljeni na nove izzive. Po službi se odpravim v Ljubljano, da uredim še zadnje zadeve pred dopustom. Med vožnjo me preseneti klic enega od ljubljanskih barov – v manj kot tednu so stočili cel sod mojega piva (red dog, hvala, da si ratal, kot je treba). Hitro se odpravim še v pivovarno po novega, medtem ko v centru Rog poberem še krekerje za naše stranke v Mariboru.
V vsej tej naglici sem vesel, da se poleti Ljubljana nekoliko izprazni in se je po cestah mogoče premikati z avtom. Spotoma se slišim še z Luko, ki me opomni, da moramo registrirati nov živilski obrat. Smo namreč v fazi povečanja proizvodnje, kar pa s sabo prinese kar nekaj nepričakovanih birokratskih obveznosti (pa smo spet pri družboslovju, ha), ki so pogosto vse prej kot logične. A to je pač del posla, kaj čmo.
/ TOREK, 13. avgust
Zjutraj vstanem in poberem stvari, ki sem jih včeraj že spakiral za morje. Ne pozabim vzeti tudi vseh banan, da me punca ne bo obtožila, da so spet zgnile v košari. Mogoče bodo doma postale okej za smuti. V službi je danes pestro, saj je odprtih kar nekaj projektov, a komaj čakam na svoj prvi pravi dopust po dolgem času. Biti študent je bilo res enkratno, sicer brez denarja, časa pa na tone. Mislim, da sem svojega dobro izkoristil, ne bi se pa branil še kakega študentskega leta več.
Ob 15.08 se odštemplam in se odpravim do Eve, da ji dostavim krekerje, ki so jih naročili naši partnerji v Mariboru. Nato me čaka še dvajseti rojstni dan svaka. Mehiška pojedina je resnično obilna in odlična, tako da me komaj prepričajo, da se še spravim v avto za dobro uro vožnje domov. Doma me z veseljem pričaka pes, ki pa ne bi bil tako vesel, če bi vedel, da me 14 dni ne bo videl. Toda pustimo to – naj on živi v trenutku, jaz pa se veselim svojega oddiha v Dalmaciji.
Dalmatinci vedno znova presenečajo s svojim "polako" pristopom k življenju. Res je, kam se nam mudi? Hitro pa se tega nalezeš tudi sam. V slogu pravega Slovenca v brzini spakiram vse, kar je še potrebno. Sledi klasični kuferam tetris. Za piko na i še pakiranje kolesa, saj naj bi na morju tudi športal. Nazadnje sem kolo uporabil lani na morju, toliko o športanju.
/ SREDA, 14. avgust
Planiran start ob 3.00, a seveda se zamakne na 4.00. Ampak me to več ne preseneča. Proti morju se vedno odpravim z neko drugo, pozitivno energijo. Na poti se obvezno predvaja Oliver Dragojević. V enem od svojih komadov je zapisal: "Planiram svako ljeto ne radit ništa, to mi je ono baš san. Da budem na tom moru, jer more je lijek za vse." In res, ta odklop lahko naredi več kot pa cel mesec trdega dela.
Letos sem čisto po naključju spakiral ribiško palico, češ da bom ulovil kakšno ribo za kosilo. No, to bomo še videli. Ko prispemo do trajekta, nas že oblije morska klima in oddih se uradno začne. Pičimo na otok Ugljan. Ta otok res ponuja vse za dober dopust. Avto je parkiran, gazda nas pričaka s pivom, nato pa sledi skok v morje. Hladna ohladitev je rahlo pretiravanje, saj se je morje do sredine poletja že dodobra segrelo. A osvežitev po dolgi poti vseeno paše.
Za kosilo gremo na lignje – jaz bi ocvrte, mati polnjene, foter bi rad rižoto z morskimi sadeži, ki je niti ni na meniju, punca pa naroči samo solato in pomfri. Čestitke natakarjem, da si vse to zapomnijo in še pravilno dostavijo.
Po kosilu se za trenutek usedem za računalnik, da uredim zadnje zadeve za Nonstop in etiketo za novo pivo. Kar hitro računalnik zaprem in pospravim čim dlje od oči. Vzamem masko in skočim v vodo, da naberem nekaj vab za ribe – kakšno školjko ali črva. Orade baje obožujejo to, bomo videli, če je res. Medtem po naključju srečam kolege iz Nemčije, s katerimi smo že lani preživeli dopust. Preostanek večera je zgodovina.
/ ČETRTEK, 15. avgust
Pravijo, da se ribe lovi zgodaj zjutraj. Zato se še v temi vstanem in se odpravim do obale. Bo kaj prijelo? Nimam pojma, a vseeno dobro uro preživim na obali, uživam v tišini in opazujem prebujanje dneva. Dalmatinski način življenja me je že čisto prevzel. Ker vem, da je to le za kratek čas, se popolnoma prepustim toku. Ulovil sem le eno manjšo ribo, ki sem jo seveda spustil nazaj – bodo za kosilo pač čevapčiči. Kaj bo prinesel preostanek dneva in dopusta, ne vem. Pa tudi, če sem iskren, mi je povsem vseeno.
