Afriški dnevnik neke belke. Mariborčanka Tina Sovič je ženska številnih talentov in interesov

Tina Sovič svoje znanje bobnanja dopolnjuje pri izviru, od leta 2010 redno obiskuje Mali, kjer se je povezala s tamkajšnjimi glasbeniki in jih v sklopu projekta Maribum Afriqui pripeljala tudi v Slovenijo. Pri Plesni izbi Maribor poučuje afriška tolkala in z bobni spremlja tudi plesne predstave, prav tako glasbo v živo izvaja pri igrano-lutkovnem muzikalu Afriško sonce avtorja Josa Nzobandore. Od mladih let piše poezijo, ustvarila pa je tudi scenarij in glasbo (soavtor glasbe je Ariel Vei Atanasovski) za lutkovno igro Bilo je nekoč v Afriki, v otroški reviji Zmajček je izšla njena pravljica Zajček izgubi in spet najde veselje, glasbo ustvarja tudi za animirane filme. Pri vseh razgibanih dejavnostih Tina zase pravi, da je predvsem opazovalka življenja in povezovalka kultur. Letos je pri založbi Primus izšel njen prvi roman, Afriški dnevnik neke belke.

Knjiga se je odločila, da jo napišem

Tina, zakaj ste se odločili napisati knjigo o tem, kaj se vam dogaja v Afriki?

Zdaj se bom izrazila malo poetično, pa mogoče tudi malo osladno, ampak se mi zdi, da se je knjiga odločila, da jo napišem. Očitno je bilo toliko tega v meni, da je hotelo priti ven. Res pa je, da se že veliko let občasno sprašujem, kako bi bilo napisati roman, in se mi je to vedno zdelo nekaj zelo nedosegljivega, čeprav že ves čas tako za sebe pišem poezijo, pa tudi zgodbice, scenarij za lutkovno igro in tako. Ampak roman se mi je zdel neka višja umetnost. Potem pa so stvari stekle, ko je bil pravi čas.

Torej ste imeli zgodbo v bistvu že dolgo nekako v glavi, preden ste jo dokončno ubesedili.

Kar nekaj časa se je strukturirala, samo en tak sprožilec je bil potreben. Ko sem bila na enem od svojih obiskov v Maliju, me je prijateljica prosila, če ji lahko vsak dan napišem, kaj se mi dogaja. Nekaj dni sem ji pošiljala svoje dogodivščine, potem pa sem videla, da bi to lahko spravila tudi v kako drugo, bolj literarno obliko. Takrat sicer še nisem imela ideje, da bo iz tega nastal roman, ampak gnal me je neki notranji ustvarjalni ogenj, ki mi je bil v bistvu za protiutež. Ker ko sem v Afriki, se stvari dogajajo manj na mentalni ravni, bolj se prepuščam intuiciji, ker sem ponavadi tam zaradi glasbe. Vseeno pa potrebujem nekaj, kar moj um še melje zraven, in se mi zdi, da je koristilo, da sem si vsak večer delala zaznamke. Po vrnitvi iz Afrike sem jih začela urejati v obliko, ki se mi je zdela primerna za zgodbo.

Da ne izdava vsebine romana, povejva le, da v njem nastopa prvoosebna pripovedovalka Klara, ki za nekaj tednov obišče Mali in igra afriško bučo. Pa vendar pripoved ni povsem avtobiografska, zato ste morali najti neki dramaturški lok, z zapletom, vrhom in razpletom.

Tudi to je prišlo kasneje, s tem se nisem ukvarjala med pisanjem, vedela pa sem, da bi bilo dobro to sčasoma najti. V resnici nisem imela zelo velike ambicije, da knjiga mora iziti, tako da je kar dolgo časa zorela. In ko sem imela osnovni tekst napisan, sem ga še dodatno preplastila. Podobno v bistvu doživljam afriško glasbo, ki ima veliko linij, iz katerih potem nastane ena taka poetična celota. To obliko sem hotela nekako vnesti v knjigo.

Naj vas tudi jaz vprašam malo poetično: koliko Tine je v Klari in koliko Klare je v Tini?

Čisto na začetku, ko sem začela pisati, ni bilo veliko razlike med njima, se je pa potem kar hitro ločila od mene. Je pa res, da sem največ inspiracije za pisanje dobila pri sebi, tako da ne morem reči, da v romanu ni veliko avtobiografskega. Hkrati pa se ne morem zdaj čisto istovetiti z njo, ker tudi če bi bila to stoodstotno jaz, sem po vsem tem času že nekdo drug. Večina stvari, ki jih opisujem, kje se ona giblje, kaj doživlja, pa je resničnih. Težko bi bilo opisati malijsko stvarnost, če ne bi človek tega doživel, ker je tako specifično okolje. Pa tudi zdaj je opisano skozi oči evropskega človeka.

Nekomu, ki mogoče ne bo potoval v Afriko

Opis malijske družbe, mentalitete malijskih ljudi in tamkajšnjega življenja je torej tak, kot ga vidite vi oziroma kot ga vidi Klara. Je bil eden od namenov vašega pisanja Slovencem predstaviti malijsko realnost?

To v bistvu ni bil moj namen, preden sem začela pisati, ampak ob pisanju sem si zelo močno zaželela to prikazati nekomu, ki mogoče ne bo nikoli potoval v Afriko, ker je ta mogoče preveč eksotična ali premalo turistično zanimiva za nekoga, ki se ne ukvarja z glasbo. Začutila sem, da mogoče skozi knjigo lahko spozna, začuti, zavonja to realnost, ki je meni zelo ljuba.

Zakaj pravzaprav tako radi obiskujete Afriko? Kaj najdete tam?

Moja prva motivacija za potovanje v Afriko je iti k izviru zahodnoafriške glasbe, ki me je zelo prevzela. Po vseh teh obiskih sem spoznala, da je njihova glasba v bistvu odraz njihovega življenja, kulture, mentalitete. Bolj sem začutila to povezavo med ljudmi in glasbo kot recimo pri nas. Pri Malijcih se mi zdi glasba prav ogledalo tega občutka življenja. Na neki točki sem spoznala, da če želim res razumeti to glasbo in jo kolikor se le da usvojiti, moram imeti rada tudi vse, kar tam je. Poleg tega se že po naravi počutim tam bolj živo. Daleč od tega, da bi bilo tam vse lažje kot tu, ampak zdi se, kot da se življenje tam doživlja v nekih bolj živih barvah. Ne znam si predstavljati depresivnega človeka tam. Tudi če jim gre z eksistencialnega ali materialnega vidika veliko bolj za nohte kot marsikomu tukaj, nimajo v sebi žalosti ali melanholije, ampak neki neuničljivi optimizem. Tam lahko malo pozabim na svojo melanholično dušo, ki se ves čas sprašuje, zakaj mora to biti tako in ne drugače. Tam lahko malo bolj zaživim.

Kdaj ste šli prvič v Afriko in kako ste to doživljali? Ste takrat tam že koga poznali?

Prvič sem šla leta 2007 ravno zato, ker sem tukaj že igrala afriška tolkala in se mi je zazdelo, da bi rada videla, kako jih igrajo na izviru. Mogoče bi kdo rekel, da sem dobila neki klic od zgoraj ali kaj takega. V glavnem, odločila sem se, da grem tja pogledat. Bilo je dokaj smešno, ker sem znala samo nekaj besed francosko, kolikor sem se jih spomnila iz srednje šole. Šla sem sama in nikogar nisem poznala, samo dogovorjena sem bila z nekim Slovencem, ki je živel v kraju, ki sem ga hotela obiskati. Pa v glavnem mestu mi je Maša Kagao Knez dala naslov človeka, pri katerem sem lahko prespala, preden sem nadaljevala pot. Tisti večer, ko sem prišla, bi dala vse, da bi se lahko takoj vrnila v Slovenijo. Moj prvi vtis je bil: 'Pa kaj pri milem bogu jaz tukaj iščem?' Ampak naslednje jutro sem bila že delno integrirana, sem se že počutila doma.

Ste takrat obiskali Mali ali katero drugo državo?

Takrat sem šla v Burkina Faso, potem pa sem potrebovala tri leta premora, da si opomorem od šoka. Vsakič, ko sem šla ob tem prvem obisku iz svojega s termiti naseljenega domovanja, se mi je zdelo, da me hoče kak Afričan napasti, čeprav so v resnici samo komunikativni. Takoj ko se pojaviš na ulici, obstajaš in ne moreš kar mimo, tudi če nikogar ne poznaš. Ljudje ne gredo kar eden mimo drugega, tudi če se ne poznajo, se pozdravijo in kaj pogovorijo. Seveda nisem nikogar nič razumela, ampak njih ne ustavi, če jih ne razumeš. Zdaj vem, da je za njih to izmenjava energije in ni važno, ali razumeš besede, ampak takrat mi je bilo res težko. Čez tri leta sem potem šla v Mali in od takrat hodim tja vsako leto vsaj enkrat, po navadi za več tednov, samo enkrat sem šla za več mesecev, takrat sem si poiskala delo za ta čas. Tam sem tudi našla učitelja bobnanja, kasneje pa sem vzpostavila tudi mrežo poznanstev za te glasbene zadeve, s katerimi se ukvarjam.

Torej vas fascinira njihova glasba, verjetno tudi širša kultura, način razmišljanja, verovanje.

Vse to se odraža tudi v glasbi in mi je všeč. Ne morem reči, da je tako samo v Maliju, a tam to poznam. Nekaj stikov sem imela tudi z okoliškimi državami, ampak prav v Maliju sem začutila eno tako milino, človečnost ali kako naj se izrazim, in tudi za to se mi zdi, da se odraža v njihovi glasbi. Poleg tega mi je recimo Mali fascinanten zato, ker tam živi veliko plemen, ki bi se morda kjerkoli drugje na svetu že skregala med sabo, tam pa uživajo v tem, da so si različni. Zafrkavajo se med sabo in imajo prav izdelan sistem, kdo koga lahko zafrkava, kdo je komu služabnik. To mi težko razumemo, ker nimamo te mentalitete. Ampak kolikor sem lahko sama ocenila te politične zadeve v Maliju, se mi zdi, da si zahod zelo prizadeva, da bi nekako pokregal ljudi znotraj Malija, pa mu ne uspeva. Uradno je sicer na severu države še vedno vojna in je potovanje tja odsvetovano.

Ali so knjigo prebrali tudi ljudje, ki poznajo realnost Malija? Ste se pred izidom s kom posvetovali?

Ni se mi zdelo, da bi potrebovala kako potrditev, ali zgodba ustreza realnosti, prej sem bila negotova o tem, koliko je zgodba zanimiva oziroma koliko se te dotakne.

Kaj pa lahko ta knjiga po vašem mnenju da bralcem?

Prizadevala sem si zajeti nekaj te malijske življenjske radosti in želim si, da bi to pricurljalo do bralca. Pa da bi se kdo nasmejal ob kakih prigodah Evropejcev, ko se znajdejo v čisto drugi kulturi. V bistvu si želim, da bi nas čim več spoznalo, da nas kulturne razlike bogatijo, da nam odpirajo obzorja, pa da nas mogoče dregnejo, da gremo sami še bolj raziskovat lastno kulturo, lastni izvor. Da vidimo, kako so recimo Malijci povezani z lastnim izvorom in z lastno tradicijo in da jim to daje neko trdnost v življenju. Zdi se mi, da smo mi to malo zgubili.

Načrtujete mogoče že novo knjigo?

Na trenutke se že sprašujem, ali bom napisala še kakšno, ker te po eni strani ta proces pisanja malo zasvoji, tako kot vsako kreativno ustvarjanje. Še zbiram material, ampak še ne vem, če bo. Če bo hotela ven, se bo itak zgodilo, sicer pa ne.