Tomaž Ajd
Žirija je v obrazložitvi o eseju Drobtinice resnice - naš svet s perspektive realizma slovenjebistriškega dijaka zapisala, da gre za pretresljivo in poetično, na trenutke črnogledo in satirično metaforo mladostnikove krhkosti sredi sodobnega kaosa. "Avtorjeva (samo)kritičnost izhaja iz zavesti o kompleksnosti odnosov v svetu, nasprotij med videzom in neusmiljeno resničnostjo ter edinstvenostjo lastnega jaza in ugotovitvijo vsi smo nihče," so med drugim zapisali o eseju Luke, ki je pisal pod mentorstvom Lidije Ličen, profesorice slovenščine na Srednji šoli Slovenska Bistrica.
Talent ima majhno vlogo
Dijak pravi, da mu pisanje kot dejavnost ne pomeni veliko, saj da enostavno pripoveduje o stvareh, ki jih prebere ali v svetu opazi. V dejstvu, da gre pisanje ljudem od rok različno dobro, tako vidi le dva razloga: "Sposobnost v svetu videti resnico in sposobnost videno ljudem predstaviti na zanimiv način. Po mojih izkušnjah ima pri pisanju talent zelo majhno vlogo. Ljudje pisanju pripisujejo ogromno težo, ki je sam ne opažam. Dobrega pripovedovanja se po mojem mnenju lahko nauči vsak, in to enostavno s pogostim prebiranjem ali poslušanjem najljubših zgodb in pripovedovalcev. Sedaj, ko sem dobil priznanji, mi ljudje govorijo, da posedujem dar pisanja. Jaz svojega daru ne vidim v pisanju. Največji približek daru, ki ga posedujem, je zmožnost svet videti takšen, kot je v resnici - in prav to se pogosteje kot za dar izkaže za prekletstvo."
"Drugi fantje se hvalijo s postavo, jaz se bom pač z dvema kosoma papirja"
Več mu pomeni mnenje drugih
Luka je letos prejel že drugo odmevno nagrado za esej (prva je bila nagrada za ljubezensko pismo - organizator KD Josipine Turnograjske). "Nikoli nisem niti pomislil, da bo kdo opazil moje pisanje. Že eno priznanje je zakon, ampak dve? Steroidi za mojo samozavest. Ti priznanji sta kot petica v šoli ali prvi seks v življenju - povsem nepričakovan dogodek, ki naenkrat pritegne pozornost majhne množice ljudi, ki želi vedeti, kako ti je uspelo. Moj odgovor ostaja v vseh treh primerih enak - nimam pojma. Kot sem že rekel, le pišem o stvareh, ki jih v svetu opažam. Mnogo več kot sami priznanji mi pomeni mnenje tistih, ki so moje pisanje prebrali in ga označili za priznanja vrednega. Za njihovo nadvse vrhunsko odločitev bom našel tudi kakšno praktično uporabo - drugi fantje se hvalijo s postavo, jaz se bom pač z dvema kosoma papirja. Ta poved najbrž popolnoma pojasni moje presenečenje nad prvim seksom v življenju. Sedaj pa mi oprostite, vendar moram končati. Profesorica je ravnokar opazila, da ne sledim pouku. Do naslednjič ..." je o svojih priznanjih še razmišljal Luka Mihailović Potrč.
Na Srednji šoli Slovenska Bistrica Luku iskreno čestitajo ter se zahvaljujejo za vse ustvarjalne in razmišljujoče trenutke, ki jih je v štirih letih z esejskim pisanjem kot veščino oblikovanja in izražanja samostojnega mnenja delil z njimi.
