Umrle so ob župnijski cerkvi verjetno pokopavali že v 12. stoletju, saj je posredno z omembo kostnice pokopališče pri stolnici prvič izpričano leta 1249. Zadnji dom so tu poleg meščanov našli tudi prebivalci koroškega predmestja, v dobi reformacije (do sredine leta 1587) pa poleg katolikov še protestanti. Zaradi tega je škof Martin Brenner "onečaščeno" pokopališče leta 1600 ponovno posvetil. Bilo je obdano z zidom, ki so ga leta 1532 med turškim obleganjem dodatno utrdili. Na pokopališču je do leta 1766 stal tudi križ, in kot piše dr. Vladimir Travner, naj bi bila "bela lisa na prsih Križanega po legendi ostanek snežene kepe, katero je vrgel v Križanega neki grešnik, ko je stal križ še pred cerkvijo".
Novembra 1521 je prvič omenjen svetilni steber za večno luč. Leta 1890 so med podiranjem vrtnega zidu starega župnišča na mestu pred današnjo zgradbo SNG našli njegove ostanke. Steber je dve leti kasneje po načrtih arhitekta Roberta Mikowiča obnovil domači kamnosek Matevž Rath. Po drugi svetovni vojni so ga prestavili na današnje mesto, kjer še vedno spominja na nekdanje mestno pokopališče.
Pokopališče so opustili leta 1783, posamezne so tam pokopavali še do leta 1789. Med pokopanimi najdemo tudi ime barona Karla Valvasorja, vnuka slavnega zgodovinarja Janeza Vajkarda Valvasorja, pa Marijo Katarino, rojeno Dierenberger, in njene soproge, svetnika Bolfenka pl. Hohenwarta iz Gornjega Maribora in Jero Sichel, mater mestnega župnika Jurija Sichla, ki je umrla leta 1580, stara kar 106 let.
Kip leva pred stolnico z nekdanjim pokopališčem ni povezan. Je del rimskega nagrobnika in je star skoraj 2000 let. Našli naj bi ga bili v strugi reke Drave v bližini Starš. Na tem mestu je od leta 1970, predtem pa je bil vzidan v stopnice pred cerkvenim zvonikom.
