Seveda se je takratno občinsko vodstvo z županom Lipoldom na čelu še kako zavedalo pomembnosti, ki ga ima kopališče za splošno dobro prebivalcev mesta, zato so nemudoma pristopili k reševanju problema.
"Namesto lesenega zasilnega mostu, ki je vezal Mariborski otok z levim bregom Drave, bo občina zgradila železen most na betonskih podstavkih. Železna mostna konstrukcija bo počivala na štirih opornikih, od katerih bosta dva v strugi, dva pa na suhem. Betonske podpornike bo zgradila mariborska stavbena tvrdka inž. Šlajmer in inž. Jelenec, železno konstrukcijo pa bo izdelala Splošna stavbna družba na Teznem. Betonska dela so se že pričela in bo most izgotovljen še pred otvoritvijo letošnje kopališke sezone," zapiše Mariborski večernik Jutra 9. februarja 1934. Zanimivo, da slabih devetdeset let kasneje popravilo tega istega mostu traja dlje, kot je trajala njegova gradnja.
Visoke vode pa niso zgolj podrle prvotnega mostu, dvanajst let kasneje smo Mariborčani ostali skoraj brez otoka samega. Leta 1946 je namreč podivjana reka pričela spodjedati, najprej zahodni, nato pa še vzhodni del Mariborskega otoka. Voda je podirala stoletna drevesa in skupaj z njimi odnesla skoraj tretjino otoka. Reševanje te mariborske znamenitosti je vodil višji gradbeni tehnik gospod Jože Požauko, ki je dve desetletji kasneje pred vodo rešil tudi Vodni stolp. Z ekipo so najprej s posekanimi drevesi na zahodni strani otoka omilili moč butajočih rečnih valov. Nato so vzdolž južnega dela zabili okoli 200 lesenih pilotov ter tako utrdili obalo in obvarovali otok, ki bi brez te reševalne akcije po vsej verjetnosti izginil za vedno. Na zahodni konici Mariborskega otoka so kasneje postavili valolom, znameniti T, ki tok reke pod elektrarno razdeli na dva dela in oslabi njegovo moč.
