V Mariboru smo vajeni takšnih ali drugačnih posebnežev, ki v mestu izvajajo svoj "program". Nekateri se pojavijo zgolj za dan ali dva, nekaj pa je bilo takšnih, ki so se vpisali v mestno zgodovino in postali del mestnega tkiva za vedno. Seveda je marsikdaj k predstavam, ki jih izvajajo po mestnih ulicah, botroval tudi alkohol, večkrat pa gre za ljudi, ki potrebujejo strokovno pomoč. In podobno je bilo leta 1929.
V začetku maja tega leta so prebivalci, ki so stanovali v bližini Koroškega kolodvora, poročali o nenavadni beli prikazni, ki se je ob drugi uri zjutraj pojavila na ulici. "Tajinstveno je izginjala zdaj za tem zdaj za onim vogalom, končno pa je odšla na kolodvor, se sprehajala po peronu in zopet izginila," zapišejo 8. maja v Mariborskem večerniku Jutra.
Zagonetno prikazen je kmalu identificiral vratar France B., ki je v njej prepoznal "umobolnega Karla M.", ki se je pred meseci vrnil iz umobolnice v Studencu, čeprav ni popolnoma ozdravel. Karel je v (belem) spodnjem perilu hodil gor in dol po Koroškem kolodvoru in na peron prinašal časopise, pletene košare in železniške svetilke. Osebje kolodvora se ga je trudilo ustaviti pri prinašanju krame na postajališče, a jim ni uspelo, neuspešen je bil tudi stražnik, ki so ga medtem poklicali na kraj "bele prikazni".
"Možakar je trmasto nadaljeval svoje delo in se ni zmenil za opazovalce. Rešilni oddelek pa je intervencijo odklonil, ker je bila bolnica prenapolnjena." Tako je Karel še naprej, iz samo njemu znanih razlogov, prinašal na postajo vse mogoče in nemogoče, trkal je po oknih okoliških hiš in budil prebivalce. Proti jutru se je končno odločil, da je njegovo "delo" končano in se kar sam odpravil proti svojemu domu v Črtomirovi ulici 8.
