Firbcanje po Mariboru: Ko je v mestu cvetela prostitucija, je bil "povečerček" nekaj normalnega

Vid Kmetič
22.05.2023 04:25

Javne oziroma tolerančne hiše v Mariboru so prvič omenjene leta 1885. Pravzaprav gre za posredno omembo, ko je oktobra tega leta Mariborčanka Agnes Tellias v Celju zaprosila za koncesijo za odprtje javne hiše.

Do knjižnice priljubljenih vsebin, ki si jih izberete s klikom na ♥ v članku, lahko dostopajo samo naročniki paketov Večer Plus in Večer Premium.
NAROČI SE
Glasovno poslušanje novic omogočamo samo naročnikom paketov Večer Plus in Večer Premium.
NAROČI SE
Poslušaj
Nekdanja javna hiša na Lentu, v katero so nekoč radi zahajali vojaki in oficirji.
Andrej Petelinšek

Njen glavni argument v prošnji celjskim občinskim oblastem je bil, da Celje ne premore niti ene, medtem ko jih v Mariboru deluje že sedem. Očitno smo bili pri tem v našem mestu sila napredni in dobro organizirani, istega leta je celo ljubljanski mestni svet zaprosil mariborske oblasti za nasvet glede ureditve na področju tolerančnih hiš. Sedemindvajsetega maja 1885 je namreč začel veljati avstrijski zakon o prisilnih delavnicah, s katerim je prišlo do reforme reglementacije (zakonske ureditve prostitucije) in je mesto samo lahko določalo pogoje za "obrtniško nečistovanje". Kazenski zakonik je vseboval tudi natančno definicijo prostitutke: "Javne ženske ali nečistnice so ženske, ki s svojim telesom opravljajo nečisto obrt."

Prostitucija je bila dobro organizirana in nadzorovana. Policijske oblasti so prodajalke ljubezni vpisale v poseben register, dobile so zdravstvene knjižice in dvakrat tedensko so morale opraviti zdravniški pregled. V primeru težje spolne bolezni je bila prostitutki knjižica odvzeta in napotili so jo na zdravljenje v špital. Brez potrjene zdravstvene knjižice so policijske oblasti prostitutko aretirale. Tudi v tolerančnih hišah so veljala stroga pravila. Odpirale so se ob devetih zvečer, v njih se ni smelo točiti alkohola ali prodajati tobaka, na voljo so morali biti sveža voda, posoda za umivanje, milo, brisače in dišeče olje.

Da so bile v drugi polovici 19. in v začetku 20. stoletja tolerančne hiše v Mariboru tako številne, seveda ni naključje. S prihodom železnice leta 1846 se je v mestu pričel nagel razvoj, z izgradnjo novih vojašnic pa je Maribor postal tudi največja vojaška baza na alovenskem Štajerskem. V mestu z nekaj več kot 18.000 prebivalci je bilo leta 1880 nastanjenih okoli 1600 vojakov in povpraševanje po storitvah prodajalk ljubezni je bilo nedvomno veliko. Seveda so na tem področju poleg poklicnih delovale tudi "priložnostne" prostitutke, ki so si s prodajo svojega telesa poskušale vsaj malo izboljšati svoje revno življenje, nemalokrat samo za topel obrok. Po nekaterih ocenah je bilo razmerje med legalno in ilegalno prostitucijo celo ena proti deset. V mestu je bilo polno raznih lokalov z nameščenimi "plesalkami", včasih pa je šlo le za dobro večerjo s "prijateljem ali znancem", pri čemer se je "povečerek" smatral kot nekaj čisto naravnega, človeškega.

Ste že naročnik? Prijavite se tukaj.

Želite dostop do vseh Večerovih digitalnih vsebin?

Naročite se
Naročnino lahko kadarkoli prekinete.

Več vsebin iz spleta