"Mariborski otok je ostal tudi letos brez zveze z desnim dravskim bregom. Niti prepotrebnega broda, vzlic večletnim željam. Mnogo ljudi otok tako mika, da skušajo s čolni ali pa s plavanjem doseči špico, od koder je le nekaj korakov do bazenov. Pretekli teden je bil na tem mestu pravcati velepromet in je kopališka uprava namestila na tem delu otoka posebnega blagajnika," so pisali časniki.
Kljub za tiste čase najmodernejši infrastrukturi pa je bilo kopanje za marsikoga predrago, zato so raje hodili kar v reko Dravo in na mnogih mestih so nastala tako imenovana ljudska kopališča. Eno takih je bilo ob Koroški cesti, na tako imenovani Schmidererjevi obali.
Mladina je tam igrala razne športne igre, dovolj je bila zaplata trave, žoga in pa veliko volje in domišljije. Prihajali so tudi upokojenci, pa brezposelni delavci in revne družine. Vsi so bili dobrodošli, vsakega so sprejeli medse in veselo pozdravili. Tudi prodajalca sladoleda.
"Človeka iznenadi neka naravna neprisiljenost, ki jo nepričakovano opažaš na vsej dolgi obali. Nergač bi morda ob teh pogledih videl kršenje sramežljivosti in morale. Toda stalen obiskovalec ljudskega kopališča mi zatrjuje, da se prav nihče ne briga, kako se ljudje v grmovju in za drevesi slačijo in oblačijo ... Še celo deca je dobro disciplinirana in ji je voda višek ugodja," so občani komentirali dogajanje.
Pritoževali so se le nad dostopnostjo območja: "V kopališče zastonjkarjev ni lahko priti! Noben kažipot, nobena napisna tabla ne označuje tega skrivnostnega kraja tam ob koncu Koroške ceste pri Dravi. Gosto grmovje zakriva Schmiedererjevo obalo pred nepoklicanimi pogledi in pred gostim cestnim prahom številnih vozil vseh onih, ki drvijo na otok."