Firbcanje po Mariboru: Novinar z ušesi zajca, rojen za svoj poklic

Vid Kmetič
06.09.2021 04:00
Danes bi mu verjetno rekli prekarni delavec ali svobodni novinar, nekateri pa bi ga imeli za mestnega posebneža. Tudi med obema vojnama so imeli Viktorja (Zmagoslava) Kovača za "original vse originalov", človeka, ki so ga videvali povsod in ki je vedel vse. Obletaval je mesto, od tržnice do sodišča, mestne trge in ulice ter s svojimi novicami in novičkami zapolnjeval prazne stolpce časopisov, tako nemških kot slovenskih.
Do knjižnice priljubljenih vsebin, ki si jih izberete s klikom na ♥ v članku, lahko dostopajo samo naročniki paketov Večer Plus in Večer Premium.
NAROČI SE
Glasovno poslušanje novic omogočamo samo naročnikom paketov Večer Plus in Večer Premium.
NAROČI SE
Poslušaj
Naslovnica prve številke Mariborskega večernika Jutra 2. maja 1927 (hrani Univerzitetna knjižnica Maribor) (tags: Nedeljska_izdaja - Ponedeljek - 12062017 - 3) Foto: Neznan
Neznan
Naslovnica prve številke Mariborskega večernika Jutra 2. maja 1927 (hrani Univerzitetna knjižnica Maribor) (tags: Nedeljska_izdaja - Ponedeljek - 12062017 - 3) Foto: Neznan
Neznan

Delovni dan je začel že zgodaj zjutraj na policiji, da se je pozanimal o nočnih dogodkih, nato jo je mahnil do glavne pošte in vremenske hišice, si ogledal stanje tlaka in razbral vremensko prognozo. Po zajtrku je prebiral prispelo pošto, nekaj že napisanih člankov je poslal naprej, potem pa jo je običajno mahnil na sodišče. Še pred popoldnevom je nato obredel vsa uredništva, od Slovenskega gospodarja in Slovenca preko Marburger Zeitunga, Morgenblatta in Volksstimme, pa do Delavske politike in Večernika. Za vsakega je imel članek ali dva, zanje pa po navadi ni računal več kot par "kovačev", marsikdaj je pisal tudi zastonj.

Seveda je imel Zmagoslav, kot se za novinarja spodobi, tudi svoj štamtiš, danes bi rekli pisarno. Običajno je sedel v dalmatinski kleti hotela Kosovo, ob pollitrski "svetilki", napolnjeni z najcenejšim dalmatinskim vinom, sklonjen nad papirje, nad svoje rokopise, "katere je redno pomnoževal z indigo papirjem".

"Pri pisanju mu migajo ušesa kakor zajcu in tedaj so kakor radiosprejemnice s finimi dovzetnimi membranami, ki sprejemajo pogovore gostov čisto neopaženo. To je tipičen novinar, rojen za svoje zvanje, kakor da se prereka po njegovih žilah namesto krvi - črnilo." Pisal je s svinčnikom oziroma s schweinkerlom, kot mu je pravil sam, menda pa je izumil tudi čisto svoj način stenografske pisave, ki jo je znal dešifrirati le on. Vedno je bil dobre volje, prijazen in nasmejan, blage duše in nihče ga nikdar ni videl jeznega.

Svoj vzdevek Čuk na palci pa je dobil tiste dni, ko so ga razglasili za pravega očeta vseh takratnih mariborskih šal in ko naj bi pri Čuku pustil dobršen del svojih honorarjev oziroma jih pretopil v tekoče stanje.

Ste že naročnik? Prijavite se tukaj.

Želite dostop do vseh Večerovih digitalnih vsebin?

Naročite se
Naročnino lahko kadarkoli prekinete.

Sposojene vsebine

Več vsebin iz spleta