Brez njega ne bi bilo eka. Tistega mariborskega eka - tako znamenitega, kot je Ezl ek, čeprav takšnega statusa še nima - na vogalu Jurčičeve ulice in Gosposke v centru Maribora. Vsak, četudi ni Mariborčan, ki je šel kdaj tam mimo, ga pozna, si ga je zapomnil. Konstanta je, tista svetla, živahna, radostna, tudi v turobnih, mokrih in mrzlih dneh. Josip Bračić na ulici igra z lutkami vsak dan že 33 let, pregnal ga ni niti covid. Od jutra do večera ob dalmatinski glasbi vrti svoje lesene in plišaste marionete, ki sta jih izdelala s pokojno ženo, improvizira in ustvarja lepše vzdušje.
Škrti ostajajo še naprej škrti
"Držim se pravil, umivam in razkužujem si roke, vzdržujem razdaljo," je jasen in kratek. "Če je kdo tečen, stopim še bolj stran, in to je to," doda. Ne skrbi ga pretirano. Za zdravje skrbi z redno jutranjo telovadbo in pazi na prehrano. Iz koronske situacije ne dela drame, dramo raje pričara z lutkami. "Če obstajata dva zla, je boljše izbrati manjšega in to so varnostni ukrepi," pojasni preprosto logiko. V svoj klasični repertoar ni vključil kakšnih koronskih vložkov, ne besediči veliko, predvsem imitira živali, ovco, osla, muco itd., in poskuša zabavati otroke.
"Vidi se, kdo je sproščen in kdo zadrgnjen, koliko ima kdo rad svojega otroka"
"Večina ljudi je dostojnih. Zavedajo se situacije in nosijo maske. Ampak vedo, da je to začasno in bo nekega dne minilo, saj za vsakim slabim pride dobro," pove. Njegove od mraza rosne oči z zaledenelimi trepalnicami govorijo, da na ulici zazna marsikaj. Covid ni vplival na obnašanje ljudi in na njihovo radodarnost. "Tisti, ki ne dajo nikoli, tudi zdaj ne dajo. Po drži človeka, pozi nog in pogledu točno vem, kakšen je. Vidi se, kdo je sproščen in kdo zadrgnjen, koliko ima kdo rad svojega otroka in koliko mu kot starš daje, se z njim ukvarja. Če otrok dobi malo, je trmast, neubogljiv. In takšen starš tudi meni ne bo dal nič," Bračić zveni kot psiholog, ko opisuje življenjske izkušnje in nauke.
Dotakne se tudi močnih in vplivnih. "Dajte človeku oblast in boste videli, kakšen človek je. Politiki obljubljajo in želijo biti nad vsemi. Država in bogati pa živijo na račun revežev. Tako je bilo in tako bo." Zato naj politiki, sociologi, kriminalisti in vsi, ki se ukvarjajo z ljudmi, pridejo na ulico aktivno opazovat ljudi in dogajanje in naj se ne zapirajo med zidove, meni.
Od aplavza do podcenjevanja
Josip Bračić živi v Mariboru 50 let. Rojen Kninčan, ki ima kruto izkušnjo izbrisanega, je delal v TVT Boris Kidrič. Prebija se s pokojnino 270 evrov in drobižem, ki ga zasluži na ulici. Ponosen je na svoja otroka, ki sta kot majhna na ulici igrala violino, nato pa doštudirala in imata uspešni karieri v gospodarstvu.
Mariborčane dojema kot pozitivne karakterje, takšen je tudi sam, dobre volje in optimističen. Na ulici žanje aplavz, navdušenje, tudi podcenjevanje in provokacije. "Nekoč mi je nekdo rekel, da sem hrvaški drek. Žal mi je, da mu nisem odgovoril, da tam, kjer je veliko dreka, rastejo dobre jagode. Ampak ljudi ni dobro soditi po izjemah, temveč po večini. Mnogi pridejo mimo, se mi zahvalijo, da se še iz otroštva spomnijo mojih lutk, rečejo kaj spodbudnega in vržejo kovanec v košarico. Včasih rečejo kaj takšnega, da mi prikličejo solze," sklene.
