(FOTO) Pridelovalec mariborskih jagod Andrej Vogrin bi sebe kot obiralca jagod takoj odpustil

Rdeče, sladke, sočne in dišeče. Okrog dva tisoč ton jagod pridelamo v Sloveniji v intenzivnih jagodnjakih, daleč od samozadostnosti, saj jih uvozimo še več kot enkrat toliko. Na naše trgovske police prispe največ jagod iz Italije in Španije, ki do nas naredijo od 500 do 2000 kilometrov. A najboljše so tiste, ki uspejo priti v usta skoraj brez ogljičnega odtisa in brez umetnih pospeševalcev rasti in zorenja.

Jagode rastejo pri nas na marsikaterem vrtu ali njivi, če so zasajene v plastenjakih, so plodovi jagod zgodnejši. Tudi letos in kljub aprilski pozebi so mariborske jagode že zrele. Te dni velike rdeče jagode zorijo tudi v Zrkovcih pri Vogrinovih, ki so eni od ducata pridelovalcev jagod v Mariboru in bližnji okolici. Obiskali smo jih v zgodnjem jutru, ko sta najglasnejša ptičje petje in oglašanje poljskega murna. Zvočna kulisa, ki dela družbo obiralcem jagod.

A bo kaj jagod?

Andrej Vogrin je pred 25 leti v Zrkovcih, sicer prihaja iz Radvanja, najel njivo in začel pridelovati jagode. Popeljal nas je po svojih nasadih in ob razlagi smo ugotovili, da je v gojenje jagod vloženega ogromno znanja, izkušenj in trdega dela. Okus jagod je naš fotoreporter komentiral po domače: "Cuker čisti." Avtorico teh vrstic je ob okusu navdušil še vonj.

Vse jagode, ki jih pridelajo, hitro prodajo. Kupci že zjutraj pridejo v jagodnjak, saj želijo videti, kje zrastejo. Večino jagod pa prodajo na tržnicah. Praviloma zmorejo nabiranje in delo sami, sedaj ko je zorenje na višku, poiščejo pomoč - domačinov, tujcev ne najemajo. "Brez dobrih sosedov ni nič," pove Vogrin. Da obiranje ni enostavno delo, ponazori Vogrin z iskreno izjavo: "Sebe kot obiralca bi takoj odpustil, saj so za to potrebni spretnejši prsti. Imam dobro ekipo že več let." Ob tem pokaže na bližnje hiše, od koder prihajajo obiralke.

In že klepet zmoti Marica iz Brezja z vprašanjem: "A bo kaj jagod?" "Bo, bo." "Vidiš, pa sva imeli srečo," nagovori Marica vnukinjo, s katero je prvič prišla v Zrkovce k Vogrinom. "Bila sem na rojstnem dnevu in pokusila njihove jagode. Okusne so, ful. In sem se kar odločila, da jih grem iskat," pojasni Marica. Tako se dobro blago samo pohvali. In že pristopi z željo po nekaj košaricah Marjan iz Dogoš. "Vsako leto jih tu kupujem," pove in se s črnim humorjem pošali: "Mojim pravim, da naj mi v grob namesto vrtnic mečejo jagode."

Zelo teknejo tudi srnam. Vogrin sledi takšni miselnosti: en tunel jagod za srne, eden za voluharje, eden za nočne obiskovalce. Ampak lani so jim srne naredile toliko škode, da je bila postavitev ograje neizbežna.

Od prvih do zadnjih jagod 40 dni

Vsako leto posadijo kar 70 tisoč sadik jagod. Grebene naredijo s stroji, sadijo ročno. V tunelih rastejo jagode zgodnjih sort Clery in Dely. "Dobro je, da sezono jagod malo raztegnemo, da ne dozorijo vse naenkrat, zato ene kmalu pokrijemo, druge nekoliko pozneje. Tiste, ki smo jih pokrili konec januarja, so že zrele, tiste, pokrite tik pred mrazom, v prvih dneh aprila, so sedaj v velikem cvetenju in imajo zelene plodove. Od cveta do ploda mine en mesec," pojasni Vogrin.

Veliko ur spanca je celotni družini odpihnila aprilska pozeba. "Sto sveč smo razporedili po tunelih, še prej smo namestili lesene podstavke. Nato smo vse še pokrili. Dve noči smo pa kurili. V tistem tednu, ko smo vse pripravili in pospravili, sem po nasadu prehodil 100 kilometrov. To so bili samo moji kilometri, delala je cela družina. Ampak če ne bi nič naredili, sedaj ne bi nič imeli."

Tako so tudi rešili letošnjo sezono. Ta se običajno začne konec aprila, odvisno od leta, in traja do sredine junija. Letos je malo kasnejša, v začetku maja se je začela in bo trajala približno do sredine junija. "Približno 40 dni mine, odkar utrgamo prvo jagodo, do trenutka, ko utrgamo zadnjo." Okrog milijon in pol jagod naberejo vsako leto. Predvsem pa je pomembno, da so jagode, ki so jih nabrali zelo zgodaj zjutraj, še istega jutra na tržnici. Hči Ana jih je že ob pol šestih odpeljala v Ljubljano, sin Gašper še pred osmo v Maribor.

Dve leti počivanja, da eno leto rastejo

Danes jagode gojijo na 1,5 hektarja, še dvakrat toliko zemlje imajo v najemu - toliko zemlje potrebujejo, ker kolobarijo. Jagoda namreč ne raste in ne dozori kar tako sama od sebe s pomočjo sonca, sploh ne pridelana brez fitofarmacevtskih sredstev. Bistvene so priprava zemlje in kvalitetne sadike, pravi Vogrin. Sadike vsako leto posadijo na drugem kosu zemlje. Tako že sedaj, ko šele obira jagode, razmišlja o pripravi zemlje za nove sezone. "Ena njiva se pripravlja za letos, druga za naslednje leto. Priprava zemlje je silno pomembna, ker drugače ni nič. Tam, kjer bomo naslednje leto sadili jagode, smo imeli lani posajeno facelijo in redkev, kar smo podorali. Čez zimo je počivalo, sedaj je posejana travno-deteljna mešanica, ki bo letos pokošena in tam ostane. Jeseni podorjemo, spomladi ponovno. Tako tri- do štirikrat podorjemo v zemljo zeleno maso, na ta način dvigujemo organsko maso, potem pa pognojimo še s hlevskim gnojem in dodamo še druga gnojila. Ko je zemlja tako obdelana, je pripravljena na sadike. Torej se dve leti zemljo pripravlja, da na njej rastejo jagode eno leto."

Ker vsako leto jagode zrastejo na drugi njivi, to tudi pomeni, da tuneli vsakič stojijo drugje. "Vsako leto prestavimo 25 ton železne konstrukcije za tunele. V nasadu jagod je treba delati čez celo leto. Obiranje je samo zaključek sezone. Takoj po obiranju bomo pričeli dela za naslednjo sezono." Vse opisano je delno tudi odgovor, zakaj je precejšnja razlika v ceni med domačimi jagodami in uvoženimi. Vogrinove stanejo pol kilograma štiri evre, v trgovini pol manj. Odnos do slovenskih jagod se iz leta v leto izboljšuje, ocenjuje sogovornik. "Ljudje spoznavajo, da je nekaj, kar je pridelano doma, lahko boljše. Ne smeva reči, da je vsaka domača jagoda zagotovo boljša. Lahko je slabša kot pripeljana iz Španije, če je pobrana, škropljenja v nepravem času ali nepravilno gnojena. Je pa drugačna, če namesto 2000 kilometrov naredi tri kilometre. V okusu je velika razlika in to so ljudje ugotovili. Kdor želi imeti dobro jagodo, jo bo našel."

{infobox-gray}162622{/infobox-gray}

Sovražniki: pleveli, uši in plesen

V pridelavi jagod je uporaba fitofarmacevskih sredstev pogosta, razni herbicidi, pesticidi, botriticidi in kar je še različnih -cidov, a Vogrinovi so zanje našli alternative. Med grebeni, kjer rastejo jagode, so položili vrtnarsko folijo. Tudi jagode rastejo skozi folijo, pa plevel še vedno najde pot med jagodnim listjem. To rastočo nadlogo ročno odstranjujejo. Za najnevarnejšo bolezen pri jagodi Andrej Vogrin, sicer tudi predavatelj na mariborski na fakulteti za kmetijstvo in biosistemske vede, navede sivo plesen, ki napada cvetove in plodove. Po nekaj letih testiranj različnih pripravkov za zatiranje plesni in primerjav z delom nasada, kjer škropiva ni uporabljal, je sprejel odločitev, da z botricidi preneha škropiti. "Ugotovili smo, da je možno gojenje brez škropljenja, a le, če so jagode zaščitene pred dežjem, zato pri nas rastejo pokrite v plastenjakih."

{api_embed_photo}666276{/api_embed_photo}

Z insekticidi že vrsto let ne škropijo. "Uši imamo, vendar sem ocenil, da niso takšen problem, saj je veliko listne mase. Po sezoni sadike tako uničimo." V preusmeritvi v ekološko pridelavo so od letos, čeprav po načelih ekološke pridelave delajo že veliko let. V duhu ekološke zgodbe so se Vogrinove jagode odpovedale tudi plastičnim košaricam in vrečkam.