(INTERVJU) Boris Krabonja: Tistim, ki živijo pod pragom revščine, ne smeš dvigniti ničesar niti za pet evrov. Njihove računice gredo na cente

Ko ljudje padejo skozi vsa sita v sistemu, ko ne more pomagati nihče več, pristanejo pri Borisu Krabonji in Up-orniku. Kaj je narobe s sistemom, da ljudi ne ulovi prej in to počnete vi?

"Sistem ne rešuje stvari tam, kjer bi jih moral že v osnovi. Torej pri prihodkih ljudi, ki so tako nizki, da se enostavno prej ali slej mora zgoditi tragedija. In deložacije so zagotovo hude osebne travme in tragedije. Državi je v interesu, da ima reveže, tako ima maso ljudi, ki je popolnoma neaktivna, to ni kritična masa. Naši politiki, ne glede na to, za katero vrsto gre, so predvsem od velike krize 2008 oziroma leta 2013, ko se je izrazila pri nas, ugotovili, tako kot sedaj z epidemijo, da je to zelo dober inštrument za obvladovanje mase, da se s tem ne doseže neke kritične točke. In tako ostajamo pri pogrevanju tople vode, ki nam jo bodo leta 2022 servirali znova. Kar pa zadeva institucije, ki so odgovorne za reševanje revščine, recimo center za socialno delo, ali velike humanitarne organizacije, kot sta Rdeči križ, Karitas, je zadeva zanje mnogo težja kot za Up-ornika. Imajo bistveno več predpisov, ki se jih morajo držati, ker so proračunski porabnik, medtem ko mi živimo izključno od donacij in prostovoljnih prispevkov in nas prav dosti ne obvezuje. Center za socialno delo lahko da enkratno denarno pomoč v določeni višini, ampak to je kapljica v morje, ko gre za dolg pet ali šest tisoč evrov."

Sledi še ena grožnja, dvig cene energentov.
"Vedeti moramo, da ljudem, ki živijo pod pragom revščine, ne smeš dvigniti ničesar niti za pet evrov. Njihove računice gredo na cente. Ne tako kot računam jaz zase, deset evrov gor ali dol, svet se zaradi tega ne bo porušil. Tukaj računamo na cente - 500 evrov pokojnine in 350 evrov stroškov. Ostane 150 evrov mesečno za golo preživetje, brez frizerja, kina, gledališča, česarkoli, kar je vredno človekovega dostojanstva. In se čudimo, zakaj naši starostniki padajo v tako velike psihične stiske. Pa saj jih vendar odrežemo od vsega! Bomo pa na Uporniku kmalu sedli in ugotovili, kaj bomo z decembrskimi, januarskimi in februarskimi položnicami. Pričakujem, da bo dramatično, a ne le za upokojence, za vse."

Ste eno redkih društev, ki ne pošilja prošenj donatorjem, ne pritiskate nanje z raznimi drugimi prijemi. Donatorji se ponudijo sami.
"Na mojo veliko srečo in presenečenje vsak mesec pride dovolj denarja na tekoči račun Up-ornika. Govoriva med 20.000 in 30.000 evri. Donatorji so večinoma fizične osebe, ki jih je sedaj že toliko, da se nabere. Moja filozofija, da vsak cent šteje, je obrodila sadove. Ljudje ne razmišljajo o tem, ali je pet evrov premajhen znesek, ampak takih je 10, 20, 150, 200. In to nanese. Novembra in decembra pa se oglasi tudi veliko podjetij. Upornik je fenomen, ki ga ne razumem čisto. Zelo malo pošljemo prošenj oziroma skoraj nobene. Donatorji se javljajo in odzovejo sami. Prejšnji teden sem se srečal z delavci nekega podjetja, zbrali so denar in ga podarili nam.

Govorim na pamet, ampak verjetno je za to zaslužna tudi naša filozofija, da nikogar ne izpostavljamo, če tega ne želi, tudi nikomur ne postavljamo vrednosti. Ob pomoči za en evro dobijo ljudje enako zahvalo in spoštovanje kot tisti, ki daruje 100.000 evrov. No, take pomoči še ni bilo, morda pa kdaj bo. Ljudem, ki darujejo, dajemo vedeti, da ni pomembna vrednost, ampak občutek. Verjetno dovolj pošteno in nazorno povemo, da cenimo to, da gre za denar, ki ga je nekdo prigaral."

Ladjice iz papirja so letošnji projekt, ki je presegel tudi vaša pričakovanja. Poleg humanitarne vsebine imajo ladjice tudi zgodovinsko sporočilo. Danes besede, kot sta fašizem, genocid, uporabljamo zelo lahkotno. Celo v povezavi s cepljenjem. Posledica česa je ta pojav?
"Lahkotnost tega razmišljanja in javnega razpravljanja vidim predvsem v tem, da to jemljemo zelo neresno. Zdi se nam, da je to zelo daleč nazaj in da se nam kaj takega sploh ne more zgoditi. Ampak fašizem in nacizem se ne zgodita tako, da potrkata na vrata in rečeta: "Sedaj pa sem tukaj." Zgodi se v ljudeh, to je način življenja, razmišljanja, odzivanja. Pomanjkanje sočutja, empatije, solidarnosti. Leta 1990, 1991 je Evropa doživela velikanske spremembe, padec Berlinskega zidu in padec komunizma v Evropi. Nekaj sto milijonom Evropejcev se je praktično čez noč iz zaprtega sistema, sivine in črno-belega pogleda na življenje odprl cel spekter barv. Slovenci smo bili šolski primer. Nismo se osamosvajali od sistema, načina razmišljanja, ampak smo se osamosvajali s tem, da smo pograbili to, kar nam daje zahod. Ampak pograbili smo le to, kar nam je zahod dajal v materialni obliki, ne pa tudi v duhovni. Zato ne dosegamo standardov demokratične družbe v primerjavi z zahodnoevropskimi državami, kaj šele s Skandinavci. Razlog je preprost - hudiču smo prodali svojo dušo za nekaj zlatnikov, nakupovalnih centrov, navideznega materialističnega blagostanja.

Zadnja stvar, ki je potrdila, da sem se odločil prav, da obudim ladjice in z najbolj brutalnim načinom potrkam na vest ljudi, je smrt desetletne deklice. S kakšno lahkotnostjo je bilo to sprejeto! Bi moralo 100.000 deklic umreti na ta način, da bi kdo rekel, madona, izgubili smo otroka. Nedopustno je tako zlahka jemati begunsko zadevo. Vsi smo bili in vsi smo begunci, vsi se premikamo tako ali drugače, eni za dan, drugi za teden in tretji ves čas. Kaj nam prinaša prihodnost, ne vemo, zagotovo pa je sedanjost precej črno-bela."

Bolj proti črni ...
"Da, žal. Tudi glede na retoriko vzhodnega dela Evrope je jasno in ni več nobene skrivnosti - gre za klasično obliko fašistične ideologije raznih orbanov, janš in drugih. Tudi če pogledamo s kakšno lahkotnostjo in brez sramu slovenska desnica prevzema slovenski nacionalni radio in televizijo, brutalno blati in napada Večer, ker naj bi bila to neka protiutež. Ampak to ni protiutež, gre za napadanje, zmerjanje, grožnje. To je fašizem."