Mariborski mestni svet bo kmalu obravnaval tudi poročilo o uresničevanju načrta za izenačevanje enakih možnosti za invalide v mariborski občini v letu 2020. Milana Kotnika, predsednika Sveta invalidov Mestne občine Maribor, smo vprašali, kako ocenjuje položaj invalidov, so kakšne spremembe na boljše, slabše?
"Četudi je bilo preteklo leto izjemno težjo zaradi koronavirusa in so se vrstili ukrepi vlade in NIJZ, smo v svetu invalidov in invalidskih organizacijah, ki jih ta povezuje, vzdržali in uspešno premagali vse te ovire. Sicer v nekoliko drugačni obliki smo izvajali naše posebne socialne programe. Kljub koronavirusu smo tudi lani opozorili na nujnost odprave arhitekturnih ovir, izvedli smo športne igre invalidov, pripravljal se je kulturni večer invalidov, ki pa je že padel v čas zaprtja, upamo, da ga bomo izpeljali letos. V mestu je od lani nekaj dodatnih parkirnih mest za invalide - pri tem zelo dobro sodelujemo z uradom za promet in prostor, na pobudo Martina Benka iz društva Sožitje smo dali pobudo za vgradnjo dvigala v Narodnem domu - sestavljen je odbor, pripravlja se že gradbeni načrt in upamo, da bo to v bližnji prihodnosti realizirano."
Invalidi na vozičkih opozarjajo na klančine, ki so nekatere zanje neuporabne, ker so prestrme ali preozke. Mnogi menijo, da bi morali pri urejanju klančin s projektanti in izvajalci sodelovati uporabniki teh, a se to nikoli ne zgodi.
"Res je problem, da uporabniki, torej ljudje na vozičku, pri tem niso prisotni. Pogrešamo tudi poenotenje vseh teh standardov, ker ni enako, če se naredi klančino na robniku, ki je visok deset centimetrov, ali na onem, ki je petcentimetrski. V zvezi s klančinami dobimo precej esemesov prebivalcev - invalidov mesta, tudi fotografij -, posredujemo jih naši delovni skupini za dostopnost, povežemo se z uradom za promet in prostor in skušamo te stvari rešiti. Zakaj se tudi pri novih klančinah dogaja, da so nanje pripombe, težko odgovorim. Opozarjamo vedno znova, a ne pridemo do tega, da bi bil predstavnik invalidov tudi član gradbenih oziroma drugih skupin, ki te zadeve pripravljajo. Želimo si, da bi bilo to sistemsko urejeno na ravni države."
Nerešen ostaja tudi problem javnega stranišča za invalide v središču mesta.
"Ta zgodba ima res že dolgo brado, četudi so bila in so še sredstva zanj vseskozi namenjena. A vedno smo, ko smo hoteli umestiti ta invalidski WC v neki prostor, naleteli na posameznike, lastnike, ki tega niso dovolili. Problem je, ker je treba doseči širše soglasje. Smo pa veseli, da je od lani invalidski WC na pokopališču Dobrava - z dobro voljo se je to uredilo v zelo kratkem času. To nas žene naprej: da opozarjamo na problem, da ne popustimo, ne odnehamo."
"Pred tremi leti je gluha študentka želela zaključiti šolanje za medicinsko sestro. In je naletela na oviro: češ, to pa ne bo šlo"
Klančine, dvigala, stranišča za invalide so seveda samo en segment, ki ga je treba urediti, saj so potrebe invalidov zelo različne. Na primer gluhi in naglušni lahko brez težav pridete kamorkoli, a ste vendarle zelo odrinjeni od družbe zaradi ovir v komunikaciji.
"Za ljudi z okvaro sluha so to lahko nepremostljive ovire. Še posebej zdaj v času koronavirusa, ko je obvezna uporaba obraznih mask, je komunikacija zelo otežena. Preko naše krovne organizacije in združenja tolmačev smo pisali pristojnemu ministrstvu, da se mora vsaj tolmačem omogočiti možnost uporabe prozornih mask, in smo uspeli - lahko uporabljajo vizirje. Možna rešitev je tudi, da je maska okoli ust prozorna - to smo reševali individualno na ravni posameznih društev, na primer nekateri ljudje z okvaro sluha so si sami sešili take maske. Podobne rešitve smo nato videli tudi v svetu."
Velik problem so tudi zaposlitve invalidov, ne glede na doseženo stopnjo izobrazbe.
"Naj povem primer s področja ljudi z okvaro sluha, ki ga bolje poznam. Pred tremi leti je gluha študentka želela zaključiti šolanje za medicinsko sestro. V bolnici je želela opraviti šestmesečno prakso oziroma pripravništvo in je naletela na oviro: češ, to pa ne bo šlo. Preko naše krovne zveze smo šli v sodno bitko, da bi ji to omogočili. In je zmagala, a je trajalo leto, dve. Še zdaj ni zaključila šolanja: zmagala sicer je, a se sedaj ukvarja z drugim poklicnim področjem. Pa bi lahko delala v laboratoriju ali pa tudi v negi - na primer v kakšnem domu upokojencev, kjer so gluhi, ali pa v kakšnem invalidskem društvu, saj društva tudi izvajajo osebno pomoč in nego za svoje člane. Priložnosti torej so, a ovire so včasih zelo visoke. Hudo mi je, da se v naši državi, ko imamo celo v ustavi zapisano, da je socialna, še vedno postavljajo takšne nerazumljive stvari."
Kakšno pa je plačilo?
"Ljudje z okvaro sluha so na najslabše plačanih delovnih mestih. Gluhi član, mizar po poklicu, je v našem društvu skupaj z dvema drugima prostovoljcema v nekaj dneh sam naredil celo omaro: sam je naredil načrt in vse izrisal, samo povedal je, kaj naj nabavimo. Ta človek je v podjetju samo navaden pomočnik in prelaga deske. Mojster bi moral biti, pohištvo bi moral izdelovati in sestavljati! Zakaj ne? Samo zato, ker ne sliši? V našem društvu smo imeli od leta 2000, ko smo začeli javna dela, že preko 30 ljudi z invalidnostjo, od tega 20 gluhih in naglušnih. Tu pri nas lahko delajo, zakaj ne morejo delati v običajnem delovnem okolju? Lahko bi! Takšne so zgodbe. In potem je krog sklenjen: zaradi nizke izobrazbene strukture med ljudmi z okvaro sluha so posledično nizke plače, nizke pokojnine. Socialna situacija invalidov je še vedno slaba. Saj ne rečem, da se stvari ne spreminjajo na bolje. Se. A zelo dolgo traja."
"Tu pri nas lahko delajo, zakaj ne morejo delati v običajnem delovnem okolju? Lahko bi!"
Tudi glede zaposlitvene rehabilitacije nekateri opozarjajo, da pogosto ne privede do zaposlitve.
"Pri zaposlitveni rehabilitaciji bi posebno opozoril na to, da invalidi, ki so vključeni v zaposlitveno rehabilitacijo, sicer dobijo nagrado za udeležbo, delovna doba pa jim ne teče. Tako je trenutno urejeno z zakonodajo. A prepričan sem, da bi morali na tem področju izenačiti pravice. Namreč, če je neki delavec v firmi na poskusnem delu ali opravlja pripravništvo, mu v času, ko se uvaja, se seznanja z delom, teče delovna doba. Invalidu, ki je vključen v zaposlitveno rehabilitacijo, pa ne teče. Še večji problem je, ko se ti postopki v zaposlitveno rehabilitacijo ponavljajo in trajajo več let - prikrajšan je pri izpolnjevanju pogojev za upokojitev."
Če se vrneva v Maribor - kakšen posluh imata mestna politika, oblast za pobude invalidov? Na deklarativni ravni gotovo, kaj pa v praksi?
"Lani smo se v zvezi s pobudami invalidov, ki jih v Svetu invalidov Mestne občine Maribor naslavljamo na državo, z županom in njegovim uradom dogovorili, da jih bo podpisal tudi župan. Tudi sicer imam občutek, da posluh v občini je. Ko je bil na primer objavljen razpis za letni program športa in rekreacije, je veliko invalidskih društev klicalo in spraševalo, kakšni so ti novi pogoji - niso se znašli. In smo zaprosili urad za šport za delovni sestanek, da bi nam stvari pojasnili, in ni bilo nobenega problema. Tudi na področju sociale je posluh."
A vseeno vam je občina hotela zaračunati najemnino za prostore v Domu invalidskih društev v Trubarjevi ulici 15.
"Ocenjujem, da smo z naše strani to zelo dobro rešili. Dogovorjeno je že, se bo pa to še podpisalo, da bomo tudi naslednjih pet let v domu brezplačno."
Socialna izolacija invalidov je pogosta. Še vedno je ločnica med invalidi in družbo.
"Je. Zato je ena naših osnovnih nalog, da vedno znova ozaveščamo širšo javnost. Pri tem nam pomagate mediji z objavami o našem delu in dejavnostih, pa glasila društev in glasilo našega sveta invalidov, sodelujemo v različnih projektih, akcijah, se vsako leto predstavljamo pri stojnicah v okviru Festivala Lent, člani našega društva hodijo na obiske po šolah, kjer predstavljajo življenje v svetu tišine in tako pripomorejo k odpravljanju tabujev in predsodkov o invalidih. Prepričan sem, da samo s pozitivnim pristopom, sodelovanjem in vztrajanjem lahko omogočimo enakopravnejše vključevanje v življenje in delo v družbi."
Obiščite spletno stran brez oglasov.
