(INTERVJU) Ravnatelj Biotehniške šole Maribor: Večkrat kdo pokliče z zamislijo, da bi mu dijaki prišli obrezat vinograd.

Anton Krajnc je 22. ravnatelj v dolgih letih šole. Med njimi je bila doslej samo ena ravnateljica, Krajnc pa je s 26 leti vodenja tega zavoda v zgodovini šole najdlje na tem mestu. "Ko sem postal ravnatelj, mi je en profesor rekel, da bom dolgo na tem položaju," se spominja preroških besed, ki jim takrat ni verjel. Lani je dobil nov petletni mandat, ki ga namerava tudi zaključiti.

Je Biotehniška šola Maribor še matica slovenskega kmetijskega šolstva, kakor se jo je označevalo ob prejšnjih visokih jubilejih?

"Včasih smo ta izraz res veliko več uporabljali, moram priznati, da sem to že nekoliko pozabil. Dejansko je Biotehniška šola Maribor kot naslednica Deželne sadjarske in vinarske šole najstarejša kmetijska šola v Sloveniji. Ob tem je tudi tretja najstarejša v srednji Evropi. Bistveno je, da je od začetka na tej lokaciji pod Kalvarijo. Takrat je bilo to zunaj mestnega jedra, sedaj smo na robu mesta, na našem posestvu so priljubljene poti za sprehajalce. Hkrati pa je lokacija dobra tudi z vidika dostopnosti za dijake."

Pred 150 leti je bila torej prva, sedaj je srednjih šol s biotehniškega področja v Sloveniji več.

"Res je, povezani smo v Konzorcij biotehniških šol. Se pa razlikujemo po tem, katere programe ponujamo, mi nekako sledimo tradiciji z večjim poudarkom na vinogradništvu, sadjarstvu, drugod se denimo osredotočajo bolj na živinorejo ali kaj drugega. Nekatere šole tudi nimajo tako velikih posestev. Posestvo je pomemben del učnega procesa in pomembno je, da je posestvo tukaj ob šoli, kjer imamo vinogradniške, poljedelske, sadjarske in travniške površine, in da imamo ob tem tudi hlev v Svečini, kjer imamo konje in drobnico, saj je bistvena prav praksa."

Koliko se s šolskimi programi odzivate na potrebe družbe?

"Pri tem sodelujemo, pri prenovah programov delujemo skupaj s konzorcijem. Sodelujemo tudi s Centrom poklicnega izobraževanja, ministrstvom za kmetijstvo, da se prilagajamo potrebam. Mislim, da glede na sedaj zastavljene programe naše šole ni potrebe po širitvi, ampak moramo skrbeti, da današnje programe prilagajamo času, s prilagoditvami učnih načrtov in pristopi k sodobnemu načinu poučevanja. Smo pa vpeti tudi v mednarodne projekte, povezave preko programa Erasmus in druge, ki trajajo že dlje časa, denimo z mestoma Aleksinac in Šabac iz Srbije."

Kako pa nad podnebne spremembe oziroma kako se prilagoditi? Tudi vi to gotovo sami občutite na posestvu. Sedaj je bilo pred obdobjem dežja dolgo obdobje suše. Kako lahko in naj država pomaga pri tem in drugih izzivih v kmetijstvu?

"Subvencije kot pomoč kmetom ob škodi zaradi ujm in druge subvencije je gotovo treba ohraniti. Nisem sicer strokovnjak na tem področju, zato ne bi želel pametovati. Pri nekaterih zadevah, kakor so zavarovanja, je potrebna res visoka finančna udeležba, česar mnogi ne zmorejo. Mi se kot šola prijavljamo na razne razpise. Pridobivamo sredstva iz evropskih skladov, s pomočjo tega smo denimo uredili varovanje sadnih dreves z zaščitno mrežo, kupili smo tudi kotel za žganjekuho.

Sicer pa sta nasploh v kmetijstvu problem upadanje števila kmetij in zmanjševanje pridelovalnih površin, tudi z vidika samooskrbe. Upam, da se bo ta trend ustavil. Brez pomoči države pri tem zagotovo ne bo šlo. Na kakšen način ohranjati kmetije, pa sta potrebni širša družbena razprava in vzpostavitev interesa za to."

Sprehajalne poti niso javne

Skupno imate nekoliko manj kot sto hektarjev posestva, večji del pri šoli, pod Kalvarijo in na bližnjem Mestnem hribu. Z bližino mesta pa pridejo tudi sprehajalci, kot ste že omenili.

"Naše posestvo in poti so odprti, ker želimo ostati povezani z ljudmi. Čeprav moram dodati, da naše poti nikjer niso označene kot javne površine. Tako je dejansko dobra volja naše šole, da sem pustimo sprehajalce. Želimo namreč biti dostopni, se približati Mariborčanom. Enako tudi namen tedanje mariborske nadškofije, ko je leta 2005 dobila vrnjen objekt in del posesti, ni bil, da se to območje zapre. Veseli me, da je tu toliko sprehajalcev, čeprav bi pričakoval kdaj tudi drugačen odnos, ne takoj kritik, ki velikokrat niso upravičene. Treba je vedeti, da je to tudi učni poligon za dijake, da tukaj dobijo ustrezna znanja. Prepričan sem, da vsi skupaj, tako delavci na posestvu kakor dijaki, dobro skrbimo za te površine. Seveda se pojavljajo kakšne napake, toda če celovito pogledamo naše posestvo, menimo, da ga zelo dobro obdelujemo in skrbimo zanj."

Pravi magnet so tudi znamenite stopnice, ki so sedaj sicer v upravljanju občine.

"Ogromno obiskovalcev je na račun stopnic in dobro se mi zdi, da je sedaj to območje urejeno. Leta 1956 je stopnice postavila takratna kmetijska šola. Takrat ne za sprehajalce, ampak za to, da so lahko dostopali do zgornjih površin. Leta 2004 smo stopnice obnovili. Nato pa je bil z denacionalizacijo tudi ta del vrnjen."

Nekoč so bili tudi vinogradi na Piramidi pod okriljem šole?

"Nekateri še danes menijo, da so naši. Ob brskanju po arhivih šole sem naletel na podatek, da je bilo območje Piramide dano šoli v upravljanje leta 1967 in je torej s tem bila uradno del šolskega posestva. Toda po podatkih, ki jih imam, šola tega dejansko ni nikoli uporabljala in je kasneje to prenesla tudi na Vinag. Tudi sedaj nismo zainteresirani za tisto, ker je to, kar imamo, dovolj."

Kaže, da je posledica tega sedaj to, da je, ob tem ko je večina površin v lasti države oziroma sodi pod Sklad kmetijskih zemljišč in gozdov, del parcel na Piramidi tudi v lasti šolskega ministrstva, kar želi sedaj Mestna občina Maribor dobiti v upravljanje.

"Kolikor vem, so od šolskega ministrstva manjši deli, ostanki parcel, kar je gotovo treba urediti. Mislim, da je interes pri vseh in bo to kmalu urejeno.

Ideja mestnega vinograda na Piramidi, ki se jo omenja, se mi zdi vsekakor dobra. Toda njegova velikost bi morala biti po mojem mnenju precej manjša, kot je sedaj. In ob tem je treba imeti v mislih, da je proizvodnja na tistih legah zelo draga, poleg tega skozi teče sprehajalna pot."

V postopku je tudi prenos kmetijskih površin z države oziroma s sklada na šole. Boste pri tem dobili dodatne površine?

"Ne. Gre zgolj za površine, ki jih uporabljamo sedaj, le da so v najemu. Morda bi bilo dobro, če bi imeli več poljedelskih površin, sicer pa, kakor že rečeno, ne potrebujemo več. Površin imamo dovolj za izobraževalni proces."

Sedaj na najbolj strmih legah ni obdelave.

"Gotovo tam ne moremo imeti vinograda, ker to ni ekonomsko upravičeno. Res pa je, da so te tradicionalno del šolskega posestva, želimo jih zadržati in jih tudi kosimo. Morda bomo v prihodnosti imeli možnost uporabe sodobne mehanizacije, če bi se morda pri tem našli z Mestno občino Maribor in uporabniki vinograda na Piramidi. To je bil moj predlog že pred par leti, da bi z njihovo pomočjo nabavili mehanizacijo za oba griča za območja, kjer so ekstremne strmine."

Že prvi ravnatelj Hermann Goethe je rekel, da ima šola preveč strme vinograde, preveč dobro kvaliteto, da bi lahko poceni in veliko pridelovala. Kako navaditi ljudi, privzgojiti to ljudem, da pridelava vina tukaj stane nekoliko več in da je tudi cena končnega izdelka torej višja?

"Včasih imajo ljudje občutek, da bi morali biti naši izdelki zastonj, češ, saj to delajo dijaki. Večkrat me tudi kdo pokliče z 'odlično' idejo, če pridemo porezat njegov sadovnjak, da bi to opravili dijaki v okviru prakse. To seveda ne gre. Z dijaki še naših vinogradov in sadovnjakov ne moremo porezati, kaj šele, da bi zunaj delali usluge.

Po cenah vin, sadja in drugega smo sicer malenkost ugodnejši, a tržno primerljivi. Nismo pa konkurenca drugim pridelovalcem. Ljudje pač kupijo vino, ki jim je dobro in je relativno poceni. Spomnim se prejšnje okrogle mize o prihodnosti Piramide, ko je Boštjan Protner vprašal, kdo je že kupil vino s tega hriba, pa ni bilo dvignjene niti ene roke. Tudi zato ni pričakovati, da bi se obdelovanje vinograda na Piramidi brez pomoči občine komu izplačalo. Ne verjamem, da bodo našli koga, ki bi to delal sam.

Se je pa kultura pitja zelo spremenila. Še dvajset let nazaj je bilo v ospredju tako imenovano špricer vino. To se je v zadnjih letih spremenilo, imamo tudi precej dobrih vinogradnikov z odličnimi vini. Mislim, da ima pri tem svoj delež tudi naša šola, ker so naši dijaki prihajali iz vse Slovenije, tudi iz Primorske, pa iz sosednjih držav, da so torej pomagali pri dvigu vinske kulture."

Z lastnikom dobro sodelovanje

Šola je skozi vsa obdobja doživljala spremembe, preimenovanja, bila soočena z denacionalizacijo.

"Kar nekajkrat je šola po ustanovitvi spremenila ime. Pri tem je sledila programom, ki jih je izvajala, nazadnje je dobila današnje ime leta 2005, ko se je ponovno združila s Srednjo šolo kmetijske mehanizacije Maribor. Iz nekdanje kmetijske šole se je leta 1960 razvila tudi Višja agronomska šola, ki je kasneje prerasla v Fakulteto za kmetijstvo.

Leta 2005 se je zaključil denacionalizacijski postopek, s katerim je bil osrednji šolski objekt na Vrbanski 30, v katerega se je šola preselila po drugi svetovni vojni, z delom zemljišča vrnjen. Naj poudarim, da je vitalni del posestva ostal v posesti šole. Kljub vrnitvi šolskega objekta je ostala izvedba pouka nespremenjena in neokrnjena, razlika je samo v tem, da sedaj te prostore najemamo. Tukaj se še zmeraj dobro počutimo, v souporabi imamo športno dvorano za izvedbo športa."

Dolgoletna želja je, da se najde drugo, dolgoročno prostorsko rešitev.

"Predvideni sta obnova in dograditev objekta v Vinarski 15, v katerem je sedaj Kmetijsko-gozdarski zavod Maribor, a je v lasti naše šole. Leta 1905 je bil zgrajen ta objekt prav za namene takratne šole. Sedaj del programa za veterinarskega tehnika izvajamo tam. Dve leti nazaj smo tudi obnovili streho. Gotovo je to znamenita stavba, ki mora po videzu ostati, kakršna je, prizidek pa ne bo moteč."

Je to sedaj zadnja različica?

"Tako, kakor so se menjavali ministri, župani, vlade, so se menjavale ideje, kje bo nova šola. Po letu 2005, ko je bil ta objekt, v katerem smo sedaj, vrnjen, je bilo res več variant. Za novogradnjo nekoliko severneje od sedanjega zavoda so bili že narejeni projekti, mariborski mestni svet je gradivo že obravnaval v prvem branju. Spomnim pa se ene podrobnosti, ko je bila razgrnitev projekta v mestni četrti, je en možakar pripomnil predstavniku šolskega ministrstva, češ da tukaj nikoli ne bodo gradili. Predstavnik je to negiral, ampak očitno je imel možak zelo prav. Niti na mestnem svetu ni prišlo do druge obravnave, čeprav smo bili na vrhu investicij pri ministrstvu, so se takrat ustavile vse investicije zaradi finančne krize.

Kasneje je bilo še več idej, do tega, da bi se selili v Pohorski dvor, denimo. Čeprav menim, da so bile to bolj želje posameznikov kakor pa resne možnosti. Sedaj pa torej že več let velja, da se po obnovi in dograditvi selimo v prostore v Vinarski 15. Za del zemljišč, kjer bo stal prizidek, je treba spremeniti še namembnost, kar naj bi občina še letos uredila s spremembo prostorskega načrta, potem pa gre projekt naprej. Letnice, kdaj naj bi bil zaključen, pa si ne upam napovedati."

Za razliko od kakšnih drugih poklicnih šol se vam ni treba ubadati s premajhnim vpisom. Letos se ponašate z velikim številom dijakov. Čemu to pripisujete?

"Že zadnjih par let imamo, zgodovinsko gledano, vpisanih veliko dijakov. V tem šolskem letu jih je 525, ki obiskujejo triletna programa cvetličar ter mehanik kmetijskih in delovnih strojev ter štiriletne programe kmetijsko-podjetniški tehnik, naravovarstveni tehnik, veterinarski tehnik in program poklicno-tehniškega izobraževanja kmetijsko-podjetniški tehnik. Programi so dobri, veliko je prakse in naši dijaki nimajo težav z zaposlitvami."

Kako pa je s financiranjem? Za posestvo morate sami zagotoviti denar.

"Res je. Posestvo se mora samo financirati. Brez posestva bi bilo šolo zato gotovo lažje upravljati, a drugače ne gre, brez posestva si ne predstavljamo učnega procesa. Ko sem denimo gledal star zbornik, sem naletel na podatek, da je bil leta 1954 pouk prekinjen za tri dni zaradi nujnih del v vinogradu. Če bi si upal to danes narediti, bi najbrž moj telefon pregorel in ne bi bil več dolgo na tem mestu. Časi so se torej spremenili. In samo z dijaki posestva ne moremo upravljati. Zato imamo zaposlene tudi delavce na posestvu, ob vrhuncu del, kot je trgatev ali kakšna zelena dela, pa moramo najeti sezonske delavce, zadnja leta si pomagamo tudi z delavci preko javnih del. Skupno je zaposlenih okrog 70 ljudi. Od tega je 50 pedagoškega kadra, ostalo so delavci na posestvu."

Kaj je z Račjim dvorom? Pred leti se je tam načrtoval muzej na prostem?

"Objekt je še zmeraj v lasti naše šole in je v bistvu breme. Zamisli o muzeju so še iz časov, ko še nisem bil ravnatelj. Obnova se je že začela, a so se začela prerekanja o lastništvu in potem je ministrstvo odločilo, da ustavlja vse investicije v tem objektu. Kakor sem razbral iz dokumentov, predvsem zaradi nedorečenega lastništva. Tudi ko sem postal ravnatelj, so mi z ministrstva dali vedeti, da tam ne bo gostilne. To je bilo sicer bolj tako mimogrede rečeno, res je tudi, da ko sem pogledal poslovne knjige za nazaj, rezultati niso bili ne vem kakšni. Tisto so bili tudi drugi časi. Zgodb o kračah in ostalem se sam spominjam samo iz pripovedovanj.

Sedaj za Račji dvor kaže interes Mestna občina Maribor, česar sem zelo vesel. Zelo mi bo žal, če se to ne bo zgodilo. Šole v tem prostoru ne vidim, nimamo za to vsebin niti sredstev. V manjši meri ga še uporabljamo, za svojo dejavnost pa ga ne potrebujemo. V Rošpohu še imamo objekt, ki je bil nekdaj hlev. Za časa župana Borisa Soviča smo razmišljali o vzpostavitvi zavetišča za živali, toda prišlo je do nasprotovanja okoliških prebivalcev. Jaz, ki ne stanujem tam, lahko rečem, da je to škoda. In rečem škoda kot ravnatelj, saj imamo sedaj objekt, ki ni v uporabi. Imamo tudi program veterine in bi lahko tudi sicer z zavetiščem sodelovali."

Padali so nizki udarci

Kako ste preživeli obdobje zaprtja in drugih prilagoditev zaradi epidemije covida-19?

"Vse šole je situacija presenetila, na to nismo bili pripravljeni. Nekateri učitelji, iskreno povedano, niso bili usposobljeni za ta način poučevanja. Najprej smo mislili, da se bomo po enem tednu vrnili, a seveda ni bilo tako. Lockdown je kar trajal, predolgo. Smo pa takoj ob koncu šolskega leta v letu 2020 začeli priprave na naslednje šolsko leto. Takrat smo bili veliko bolje pripravljeni, izvajanje pouka je bilo na višjem nivoju, gotovo pa ni isto, kot če se snov podaja neposredno. Nekateri so doživljali tudi precejšnje čustvene stiske. Zato smo veseli, da smo nazaj.

Sicer pa menim, da je pouk na daljavo prinesel tudi pozitivne plati, v smislu, da smo se nekaterim, ki jim je to bližje, s tem načinom komunikacije tudi približali, da smo se usposobili za uporabo orodij. Zato mislim, da v bistvu res nikoli več ne bo tako, kot je bilo, tudi v šolstvu. Pouk na daljavo je bil sicer že nekaj let aktualen, a tega nismo jemali tako resno. Sedaj pa smo bili v to prisiljeni. Velik manko je bila gotovo praksa, ki je pri nas zelo pomemben del učnega procesa. Pri zunanjih izvajalcih prakse sicer načeloma ni bilo težav. Največ manka so imeli pri programu cvetličar, ker so bile cvetličarne zaprte, kar so sedaj že precej nadoknadili."

Gotovo so šolanje na daljavo in ukrepi prinesli tudi veliko izzivov. Med drugim ste bili primorani sprožiti postopek zoper dijaka, ki ni želel nositi maske.

"Ja, to je bilo zelo neprijetno. Moram reči, da sem človek dobre volje, komunikacije, sprejemam različna mnenja, ampak nekateri očitki po mailih in preko drugih kanalov so bili na zelo nizkem nivoju, tudi primitivni. Ko sem bil mlajši, sem mislil, da smo ljudje bolj prijazni drug do drugega, sedaj ko so se razmahnila družbena omrežja, pa vidim, da smo precej drugačni od tiste moje predstave. Nizkih udarcev, pritiskov je bilo torej kar precej.

Ni nujno, da sem se strinjal z vsemi ukrepi vlade, s priporočili NIJZ, toda pravila morajo veljati za vse in jaz nisem stroka, da bi sodil. In večina je tudi vse v redu sprejela. V začetku smo res morali sprejeti en ukrep, a potem je to na koncu prineslo drugačno razmišljanje. Po tistem ni bilo več takšnih težav. Pravil smo se držali, da bi varovali zdravje. Upam, da se rešimo te epidemije. Nisem pa tako optimističen pri tem, da bomo ljudje spet bolj prijazni drug do drugega."

Kako boste še obeležili letošnji visoki jubilej šole?

"Najprej bo 7. maja državno prvenstvo čebelarjev, kasneje, 31. maja, bomo imeli skupaj s Kmetijsko-gozdarskim zavodom predstavitev kmetijske mehanizacije s slovenskimi predstavniki in predstavniki iz tujine. Skupaj z Zavodom za turizem Maribor v juniju načrtujemo dogodek 'long table' - večerjo pod vinogradi. Če ne bi bilo omejitev, bi že sedaj drugače praznovali. Na Glavnem trgu na obletnico spominjamo z razstavo na panojih.

Osrednjo prireditev pa načrtujemo v oktobru, če ne bo spet kakšnih omejitev. V pripravi sta tudi zbornik in še ena razstava v Univerzitetni knjižnici. Najbolj pomembno pa je, da šola nadaljuje tradicijo in ohranja svoj sloves. Vsekakor se bomo potrudili to obeležiti in se skupaj z dijaki in zaposlenimi zahvaliti naši jubilantki za preživetje."