Mihela Kaloh
Tik pred velikonočnimi prazniki se na največji krščanski praznik pripravlja tudi 92-letna Julijana Kocbek iz Dvorjan. Julka, kot jo kličejo sokrajani in prijatelji, še ohranja stare običaje, med katere sodi tudi izdelava papirnatih rož in velikonočnih okraskov, s katerimi je vse življenje krasila tudi cerkev sv. Martina v Dvorjanah. Umetelno izdelanih okraskov pa ne manjka niti v njenem domu. In najbrž tudi v domovih vseh njenih prijateljev, saj je Julka znana po svoji radodarnosti.
"Pred veliko nočjo smo ženske stopile skupaj. Druga drugi smo pomagale pospravljati, čistiti. Na veliko noč je moralo biti vse čisto. Dela je bilo veliko. Hkrati smo ženske tudi tekmovale, katera bo spekla lepšo in boljšo pisanko. Veste, brez limone ni peciva," poznavalsko pove Julka in se spomni časov, ko so bile ženske vesele, če so si za praznik lahko kupile kakšno novo ruto ali predpasnik. "Iz tistih časov najbolj pogrešam druženje, petje," pove.
Zelo pomemben je bil tudi post, zlasti na veliki petek in v soboto. Pirhe že od nekdaj barva v rdeči čebuli, okrašene z deteljico. "Ker je bilo pet sinov, sem vsako leto skuhala po 50 jajc," se nasmehne in doda, da je v košarico za blagoslov sodil še kolač pisanke, po tri klobase, svinjska ribica, vratovina, nepogrešljiv je bil tudi hren. V košarici pa je bil prostor tudi za potico in drožice, brezkvasni nastavek za peko kruha.
Skrbno so krasile cerkev
"Blagoslovljene jedi smo jedli šele v nedeljo po prvi maši, ko se je pri mizi zbrala vsa družina." To tradicijo pri njih ohranjajo še danes. Tudi letos bo na velikonočno pojedino povabila vseh pet sinov z ženami ter devet vnukov in pravnukov. "Največ mi pomeni, da skupaj zmolimo." Poudari pa, da mizo za veliko noč vedno pogrne s tremi prti. "Blagoslovljene hrane se vendar ne da kar tako na mizo!" požuga Julka.
Zelo rada je Julka krasila tudi cerkev v Dvorjanah. Spominja se, da so priprave na velikonočno krasitev začele v sredo: "In kakšno delo je bilo to! Cerkev je bila polna zelenja, ki je na cvetno nedeljo popadalo iz presmecev. Sesalnikov seveda takrat še ni bilo, tako da smo to pometli z brezovo metlo." Vsa leta je Julka skrbela za božji grob, Marijin oltar pa je okrasila z bombicami, ki jih še vedno izdeluje za izdelavo velikonočnih aranžmajev, da ji ni treba obešati plastičnih jajčk. "Poleg asparagusov je bila vsa dekoracija v cerkvi papirnata. Že pozimi smo izdelovali papirnate rožice, 200-metrske vence, pa dühe," kakor Julka imenuje papirnate lestence, ki so jih obesili pod strop cerkve.
Julka je pred leti svoje znanje potrpežljivo skušala predati mladim. K njej so prišli osnovnošolci, ki jim je zaupala vse skrivnosti za uspešno ustvarjanje. "Treba je biti potrpežljiv. Za bombico potrebujem 50 lističev, vsakega posebej izrezanega. Ne gre to tako, da bi jih prijel pet skupaj in rezal. Zato so mnogi tudi obupali," se nasmehne.
Julka, ki je pri svojih 92 letih še povsem vitalna, še vedno si sama skuha in pospravlja ter skrbi za rože na vrtu in oknih, je zelo vesela obiskovalcev. V svoj dom jih sprejme z nasmehom in že pri vratih se čuti njena energija, ki ob pogovoru z njo vsakogar opomni, koliko lepše bi bilo, če bi znali življenje dojemati tako pozitivno in s hvaležnostjo. Te njej ne primanjkuje in na prvi pogled se zdi, da je moralo biti življenje z njo izjemno prijazno - da ji je bilo z rožicami postlano. Rožami, ki jih ima tako rada.
Če pomagaš, te spremlja sreča
A ob nekoliko poglobljenem pogovoru z njo kmalu postane jasno, da je v življenju tudi sama veliko pretrpela. Kot deklica je trdo delala na domačem mlinu. Preživela je Kraljevino Jugoslavijo, dočakala prihod Nemcev, komaj polnoletna je bila v drugi svetovni vojni, v kateri je izgubila brata, prisiljena kuhati za nemške vojake. Bila je priča bombardiranju Maribora in nato v težkih povojnih časih vzgajala pet sinov, poprijela za priložnostna dela in predvsem nikoli ni izgubila veselja do življenja. Kadar je le lahko, je pomagala ljudem v stiski. Ker so imeli doma mlin, sama v mladosti ni bila lačna. "Kruha je bilo pri nas vedno dovolj. In včasih sem doma ukradla kak kos in ga dala lačnim otrokom. Povem vam, če komu pomagaš v stiski, dobiš to povrnjeno. V življenju te spremlja sreča," je prepričana. "Vsi otroci so srečno poročeni in zdravi, kaj več bi si sploh še lahko želela?" pravi s hvaležnostjo.
Če bi ji bile okoliščine bolj naklonjene, bi bila danes gotovo upokojena učiteljica ali celo kakšna znanstvenica. V šoli je imela same petice, še danes pa zna tekoče oddeklamirati pesmi, ki so se jih učili, še vedno pozna prvodecembrsko molitev kralju Karadžordževiču in priprošnjo njegovemu sinu Petru. "Kar sem se naučila, ne pozabim nikdar," ponosno pove in brezhibno oddeklamira še pesem o lastovkah, ki se jo je naučila v drugem razredu.
