Iz Štajerca: Boks ga je rešil ulice

"Marsikdo ni verjel, da sem bil s štirinajstimi leti v prvi ekipi boks kluba Maribor, zdaj pa lahko to pokažem kar v knjigi," enega od razlogov, da se je petdeset let po začetku ukvarjanja s športom predstavil v avtobiografiji 13. runda, navede Edvard Pleteršek, nekdanji boksar in trener, ki je pustil velik pečat v boksarskem klubu Železničar Maribor. V uvodu Pleteršek v svojem stilu navrže, da je za nastanek knjige, ki jo je začel pisati ob 40. obletnici začetka kariere, kriva tudi država, ki po aktivni karieri velikokrat pozabi na športnike in trenerje.

Sproti hranil spomine

Nekdanji Bresterničan zdaj živi na drugi, severni strani Kozjaka v Juriju ob Pesnici, kjer ima družino in kjer je tudi aktiven v lokalni skupnosti. Kot mlad fant pa je spoznal pasti ulice. "Le športu - boksu se lahko zahvalim, da nisem tam, na ulici, tudi končal," je prepričan Pleteršek. Kot največjo športno pravljico v svojem življenju opisuje sodelovanje s kikboksarjem in tekvondoistom Tomažem Barado, s katerim sta še danes redno v stikih in dobrih odnosih. Barada je bil tudi Pleterškova poročna priča.

Pleteršek je ves čas ukvarjanja s športom hranil spomine na dogodke v karieri, zato je 13. runda opremljena z bogatim arhivom fotografij in izrezkov iz časopisa. "Ogromno svojega materiala imam. Tudi iz časa, ko sem treniral Barado. Ko sem mu nekoč pokazal svoje albume, je bil ves začuden, saj on tega ni hranil. Za kakšen osebni jubilej ga tako kdaj presenetim s preslikanim arhivskim pregledom njegove kariere," se je smejalo trenerju, ko nas je med listanjem knjige gostil doma v Radečki grabi v Juriju ob Pesnici.

Iz knjige pa izvemo veliko več o njegovih aktivnostih. Seveda o boksarski karieri (1969-1975), a tudi o ukvarjanju z malim nogometom v ekipi iz Bresternice (1970-2000), boksarki trenerski poti, pri čemer je aktiven od leta 1977 še danes, o boksanju v Avstriji (1986-1990), sodelovanju s šampionom Tomažem Barado (2000-2005). Ob koncu piše o svojem življenju po letu 2005, spremne besede so zapisale Ediju najdražje osebe.

Danes boksarjev ne naučijo

Kako se je boks v minulih desetletjih spremenil? "Ko gledam boks danes, mi včasih postane kar slabo. Ker boksarjev nič ne naučijo, ampak jih takoj pošljejo v ring. Trinajstletnike zdaj ves čas pregledujejo zdravniki, ker so krvavi. Pravilo boksa je, da nasprotnika nadigraš, ne pa da se z njim spustiš v pretep. Boks je plemenita veščina. V celi karieri nisem dobil toliko batin, kot jih sedaj nekateri dobijo v eni rundi," pove Pleteršek.

V preteklosti so se tudi drugače spoprijemali z izgubljanjem kilogramov pred borbo, ko je na vrsti tehtanje. "Na hitro sem moral izgubiti štiri kilograme. Na treningu mi je uspelo shujšati po dva kilograma in pol. Zadnje štiri dni pred borbo pač nismo jedli, med tekom smo nosili dve trenirki. Danes je lažje, ko gredo športniki v savno in izločijo tekočino," pove Pleteršek.

Na eni roki ima vtetoviranega legendarnega boksarja Muhammada Alija, na drugi sebe v boksarskem gardu. Dolga leta je bil prepoznaven tudi po brkih in zaradi njih so ga v prvih letih kariere "postarali" za tri leta. V boksarski knjigi je bila ob njegovi fotografiji navedena letnica 1952. "To so malo 'zašvinglali', da so me naredili starejšega. S tem so mi odvzeli možnost, da bi boksal na mladinskem prvenstvu Jugoslavije. A zdaj nisem jezen ali užaljen, da je bilo tako, ker ko razmišljam za nazaj, bi lahko takrat koga tudi poškodoval, ker sem imel hitro zelo močan udarec. Ko enkrat udariš, roke ne moreš potegniti nazaj," še razlaga.

Končal (pre)hitro

Z žarom v očeh kaže na črno-bele fotografije v knjigi iz časov športne kariere. Do 1. decembra 1973 je za boksarski klub Železničar Maribor boksal na 63 uradnih dvobojih po Jugoslaviji in tujini. Od tega je 27 borb zmagal po točkah, 27-krat je slavil z nokavtom, trikrat se je dvoboj končal neodločeno, šestkrat pa je izgubil po točkah. S predborbami, klubskimi prvenstvi, prijateljskimi dvoboji in ligaškimi tekmami pa je boksal v več kot sto dvobojih. A prišla so tudi nekatera nesoglasja v klubu. In tekmovalni boks in s tem "magični boksarski četverokotnik", kakor opisuje ring, je zapustil razočaran, prevaran, zato je (pre)hitro končal kariero.

Toda Pleteršek ni dolgo kuhal zamere, kmalu, že leta 1977, se je vrnil na Ruško 15, v boksarski klub Železničar Maribor. Takrat v vlogi pomočnika trenerja prvi svojem prvem trenerju Emilu Žurmanu. Zaradi neuspehov mladega moštva in životarjenja kluba so se trenerji menjavali, kot prelomno pa izpostavlja leto 1985. Mladi tekmovalci so pod njegovim vodstvom in vodstvom njegovih kolegov zablesteli na boksarskem prvenstvu Slovenije in osvojili največ naslovov. Po nizanju uspehov so Mariborčani začeli sodelovati tudi na tekmah v Avstriji vse do osamosvojitve Slovenije.

Tudi najuspešnejši slovenski boksar Dejan Zavec ga je med kariero večkrat srečal. Prvič leta 1995, ko je bil trener Zajčevega tedaj velikega tekmeca Gorazda Jamarja. "Kljub temu da sta mi takrat povzročala veliko sivih las, lahko povem, da Edija vidim kot poštenega in iskrenega človeka, po katerem bi si marsikdo lahko vzel zgled tako v besedah kot v dejanjih. S srčnostjo, odkritostjo, neposrednostjo in pristnostjo zna dati edinstven kamenček v mozaik vsakega športnika, ki si želi uspeha in se ne boji garanja na poti do najvišjega cilja," je za 13. rundo napisal Zavec, ki je prav tako kdaj treniral pod Pleterškovim vodstvom, ko je bil ta trener Tomaža Barade.

Slednji ima prav tako same besede hvale zanj. "Vesel sem, da sem ga spoznal med svojim prestopom v profesionalizem. Vsak trening pod njegovim vodstvom mi je prinesel novo znanje," je zapisal v posvetilu ob izdaji knjige Pleterškov nekdanji varovanec, zdaj pa prijatelj Barada. Vrsto let sta tudi kasneje sodelovala v Športnem centru Barada, kjer je bil Pleteršek trener, animator za otroke: "Ko govorimo o boksu v Sloveniji, nikakor ne moremo prezreti imena Edvard Pleteršek. Zaradi svoje mladosti žal nisem imel možnosti videti nokavterja v ringu."