Kot ljubiteljski filmar Franc Kopič, zmeraj skromni mariborski filmski ustvarjalec, skorajda ne more doseči več, kot je dosegel. Prejel je že 715. mednarodno nagrado, njegov film Maribor in njegova najstarejša trta na svetu, ki je prejel že 34 nagrad, pa je bil v Hollywoodu tokrat zmagovalec v kategoriji kratkega dokumentarnega filma. In ko naj bi se v soboto, 15. decembra, ob 19. uri sprehodil po rdeči preprogi v Hollywoodu, kjer so predstavili njegov zmagovalni film, so ga prijatelji, sorodniki in številni gostje presenetili ter mu nekaj tega blišča ob istem času pričarali na Lentu.
Rdeča preproga, limuzina in torta
Kopič si namreč, tudi zaradi svoje skromnosti, ne more privoščiti, da bi bil deležen podelitve priznanja čez lužo. Vse te nagrade mu ne prinašajo nobenega finančnega učinka, za sodelovanje na festivalih je treba celo plačati kotizacijo. S svojim četrt stoletja starim avtomobilom, ki nosi prepoznavno registrsko tablico MB film, se lahko zapelje le v bližnje kraje. Tokrat pa se je nagrajenec, po predhodni krožni vožnji po praznično okrašenem Mariboru, pripeljal na Lent z ameriško limuzino in se v Hišo Stare trte v spremstvu mariborske vinske kraljice Ane Protner sprehodil po rdeči preprogi. Zbrani so ga pozdravili ob zvokih fanfar. Ob prihodu so virtualno potovali na podelitev ter si pogledali nekajminutni promo film Hollywooda.
Skromni tekstilni inženir
Kdo je Kopič, možakar z obvezno čepico na glavi? Šestinšestdesetletni Mariborčan, tudi sam po poklicu tekstilni inženir, izhaja iz tekstilne družine. Že leta 1958 so njegovi starši razvili tekstilno galanterijo - znani so bili po izdelovanju kravat, kasneje po veziljstvu. Po opravljeni diplomi se je zaposlil v domačem podjetju. Vezli so za takrat mednarodno najbolj uspešne blagovne znamke (Mura, Pik, Toper, Vezenina, Moda ...) in celo lente za misice pa tudi unikatne vezenine za znane osebnosti. Najprej so veziljske stroje naročali v Nemčiji, kasneje jih je Franci sam razvijal in nadgrajeval svoje znanje za mehanske, danes pa seveda tudi računalniške programe. V njegovem arhivu najdemo tako okrog 15.000 avtorskih programov.
Franci rad pove, da sta oba starša sledila tehnološkemu razvoju, pri čemer je imela mama vodilno vlogo. Zagotovo so bili tudi med prvimi v Sloveniji, ki so kupili kamero, in sicer že pred dobrimi 50 leti. Tako Kopič že vrsto let ustvarja nekomercialne filme različnih žanrov - od risanih, animiranih, igranih, dokumentarnih in danes tudi računalniško animiranih 3D-filmov. Verjetno sta bila prav kamera in film, ki ga povsem zaposlujeta, kriva, da si ni ustvaril lastne družine.
Filmov in nagrad ne šteje več
Koliko je posnel vseh filmov, niti točno ne, ve pa, koliko je prejel mednarodnih nagrad - zmanjkalo je namreč že prostora za priznanja. Za prvi, a le eksperimentalni film je posnel zaključek srednje šole z naslovom Matura. Prva dva resnejša filma pa sta bila risana - Bolfenk iz leta 1972 in To še spijemo pa gremo iz leta 1975 -, kar naj bi bila tudi prva slovenska videospota. Še posebej je ponosen na dokumentarni film Pogovarjajmo se, ki je dobil na festivalu v Nemčiji leta 1983 posebno nagrado takratnega zunanjega ministra Hansa Dietricha Genscherja. Leta 1984 je za ta film prejel še zlato plaketo svetovnega združenja nekomercialnega filma. Rekorder v nagradah je trenutno njegov 3D animirani film No signal, ki je prejel že 73 mednarodnih nagrad.
Za svoje dolgoletno in ustvarjalno delo je leta 1993 prejel srebrni grb mesta Maribor, leta 2008 priznanje s plaketo Zveze kulturnih društev Maribora, leta 2011 mestni pečat Maribora, konec 2015. je postal častni član Film in video kluba Maribor, kjer je aktiven že 41 let, leta 2017 pa je postal častni član Zveze kulturnih društev Maribora za dolgoletno delovanje na področju filma kot snemalec, režiser, montažer in oblikovalec ter za organizacijo festivalov. "Posebej pomembno pa je njegovo dokumentiranje časa in prostora, v katerem živimo, in v tem pogledu je eden glavnih mariborskih kronistov," so takrat še zapisali v utemeljitvi nagrade.
