Pri temperaturi v prostoru od 40 do 50 stopinj Celzija je Jože Bulf med letoma 1977 in 2011 pihal stekleno maso v stekleno palico z ustnikom oziroma v tako imenovano fajfo in nastajali so steklene vaze, pepelniki, največ pa razsvetljevalno steklo - lestenci, kot so plafonjere in krogle, tako prozorne kot bele, rdeče, modre, rumene, zelene in tudi črne barve. "Steklo nastane iz finega prahu več surovin, osnova je kremenčev pesek, potem so dodane primesi glede na vrsto in barvo stekla. Popoldne so sodelavci polnili peči s tem materialom za steklo, ki se je ponoči talilo v talilniških pečeh pri temperaturi 1350 stopinj Celzija," razlaga postopek. "Ko smo ob šestih zjutraj pihalci stekla prišli, se je začel postopek priprave kalupov in modelov. Ekipa je bila sestavljena iz sedmih sodelavcev, trije smo pihali steklo, dva sta bila tako imenovana kelmoherja oziroma pomožna steklarja, mi smo bili na odru, spodaj pa sta bila dva odnašalca napihanih izdelkov."
Napihani izdelki so imeli še zmeraj temperaturo od 300 do 400 stopinj Celzija, nato so se ohlajali uro in pol, da steklo ni počilo. Bistričan rad pojasni podrobnosti pihanja stekla: "S fajfo, ki ima lesen ročaj za boljši oprijem, nabiraš pripravljeno tekoče steklo, nato skozi ustnik na fajfi pihaš zrak, ki napihne stekleno maso v kalup. Sodelavci pa z ohlajenih izdelkov obrežejo ostanke. To je v celoti ročno delo. Delal oziroma pihal sem po en polizdelek, v osmih urah sem napravili okoli 300 primerkov povprečne velikosti. Še vedno se dela enako, imajo sicer tudi že robote za pihanje stekla, ampak izdelki ne dosegajo tolikšne cene. Ročno pihani izdelki so bolj cenjeni kot robotika." Je pa to tudi tvegan posel. Poleg vročine v prostoru nastajajo tudi parni hlapi, ki gredo iz pipe nazaj v usta, "marsikateri pihalec je zato ostal brez zobovja". Ker je delo zelo naporno, so imeli benificirano delovno dobo.
Ker v devetdesetih telefoni še niso bili tako razširjeni, je leta 1990 stopil v vrste radioamaterjev. Je član Radio kluba Slovenska Bistrica, bil je tudi predsednik, zdaj je blagajnik kluba, ki ima prostore na Ljubljanski cesti 38, ki jih imajo v brezplačnem najemu od Občine Slovenska Bistrica. "En prostor je radioamaterska soba, drugi pa soba za druženje. Članov nas je 30, prihajajo iz vseh okoliških krajev, medse pa vabimo tudi mlade. Potrebujemo podmladek," vabi Bulf. "Ko narediš izpit za radioamaterja, dobiš znak, moj je S57YB. S5 je znak za Slovenijo, naslednja številka je oznaka za stopnjo - 6 ima na primer začetnik, nato sledijo črke po lastni izbiri. Smisel radioamaterstva so vzpostavljanje zvez z vsemi radioamaterji po svetu, konstruktorstvo - izdelava anten, lov na lisico - odkrivanje radijskih postaj v naravi. Pripravljamo tudi tekmovanja. Zanimivo je vzpostavljanje zvez v naravi z domačimi in tujimi nacionalnimi parki - flora in favna - in z gradovi po svetu. S tem spoznavamo naravne in kulturne lepote sveta. Ko vzpostaviš več takšnih zvez, prejmeš diplomo," navdušen pove.
Pogovarjajo se o vsem, razen o politiki, pravi. "Klepetamo o preprostih vsakdanjih človeških stvareh in o tehnični opremi. Zanimivo je tudi, da nikoli vnaprej ne veš, s kom boš govoril. Poiščeš frekvenco, splošni poziv CQ in nato, ko je kdo na zvezi, se začne pogovor." Tudi sicer Jože Bulf rad opravlja prostovoljno delo, bil je na več delovnih akcijah in tudi zelo rad pomaga človeku, če ga s tem osreči.
