Zmago Gomzi
Z igro na 64 črno-belih poljih je eden najbolj znanih mariborskih šahistov začel prijateljevati, ko mu je bilo osemnajst let. Tedaj se je vpisal v najuspešnejši šahovski kolektiv v Sloveniji, Železničarski šahovski klub (ŽŠK) Maribor, in se začel hitro uveljavljati. Za šah ga je sicer navdušil oče, saj sta ga večkrat igrala doma. "Med drugim sem bil mladinski prvak Maribora in hitropotezni prvak Slovenije. Po teh dosežkih me je šah še bolj pritegnil, zlasti hitropotezni. Podatke o svoji šahovski poti skrbno hranim, med drugim je v njih zapisano, da sem vsak mesec odigral približno sto hitropoteznih partij, letno torej 1200, v 30 letih pa približno 36.000. Zmag je bilo veliko več kot porazov," je pojasnil 68-letni Danilo Kajnih.
Šahiral tudi v New Yorku
Čeprav mu je bil hitropotezni zelo pri srcu, je uspešno igral tudi "normalni" šah. "Na tekmovanjih sem bil najbolj ponosen na to, da sem bil v ekipi mariborskega kluba, ki je v tedanji jugoslovanski ligi osvojila peto mesto. Zanjo so tedaj igrala znana imena slovenskega šaha, denimo Bruno Parma, Albin Planinec, Stojan Puc, Vojko Musil, Darko Supančič in še bi lahko našteval." Veliko je šahiral tudi v tujini, predvsem v evropskih državah, šahovska pot pa ga je leta 1988 zanesla na odprto prvenstvo New Yorka. "Na njem so lahko igrali le šahisti, ki niso imeli višjega naslova od mojstrskega. Bilo nas je blizu tisoč, med njimi tudi taki, ki so se s šahom ukvarjali profesionalno in se pozneje prebili v svetovni šahovski vrh. Odigral sem osem partij, zbral 4,5 točke in osvojili 200. mesto," je razložil Kajnih, ki je mojstrski kandidat postal leta 1977, mojster pa na podlagi dotedanjih dosežkov leta 2017.
Med največje dosežke na mednarodnem prizorišču šteje remi, ki ga je izvlekel v partiji z bolgarskim velemojstrom Vasilom Spasovom na enem od turnirjev v Avstriji, na simultankah pa je premagal velemojstra Stojana Puca in Laszla Szaba ter remiziral z velemojstroma Svetozarjem Gligorićem in Gyozo Forintošem. Kajnih je tudi igral simultanko proti 30 šahistom in jim oddal le 2,5 točke. Šahovsko znanje je Kajnih črpal in še črpa tudi iz knjig. "Doma jih imam približno 400, nekatere večkrat vzamem v roke. Med šahisti so name največji vtis naredile partije Paula Morphyja, Bobbyja Fischerja, Ljubomirja Ljubojevića, Benta Larsna in Mihaila Botvinika."
Aktivno je za klub šahiral približno 50 let, sedaj šahira le še rekreativno, za svoje zadovoljstvo. "Šah je del mojega življenja. Z igranjem šaha sem postal borec, kajti v vsaki partiji želim zmagati, s šahom urim um in spomin, kar je za starejše zelo pomembno. Zato tudi domala vsak dan šahiram," pravi Kajnih. "Sedaj šahiram za ekipe Zveze vojnih veteranov Maribor, Policijskega veteranskega društva Sever Maribor, Društva upokojencev Brezje in Telekoma. S temi ekipami sem osvajal prva mesta na različnih tekmovanjih, na nekaterih še posamična. Rad zahajam tudi v trgovski center Mercator, kjer se zbiramo rekreativni šahisti in premikamo figure vsak dan od 8. do 13. ure," razloži Kajnih, ki je večkrat šahiral tudi na delavskem prvenstvu Jugoslavije. "V Vrnjački Banji sem med 800 igralci osvojil deseto mesto," se pohvali upokojeni Kajnih, ki je bil 40 let kot barvar zaposlen v MTT.
Pretekel dvajset kilometrov na dan
Druga njegova ljubezen je tek. "Teči sem začel pri vojakih, in ko sem se vrnil domov, sem še naprej čutil potrebo po teku in si zastavil nekaj mejnikov. Denimo, da bom v mesecu dni pretekel 300 kilometrov, kar mi je uspelo tako, da sem vsak dan pretekel deset kilometrov. To me je spodbudilo, da sem nato v enem letu pretekel 3600 kilometrov, v desetih letih 36.000, skupno v 40 letih torej več kot 140.000 kilometrov. Lotil sem se še ene preizkušnje, in sicer sem v mesecu dni pretekel 600 kilometrov, vsako dopoldne in popoldne po deset. Večkrat sem tekel tudi na prireditvi Tri srca v Radencih, sedaj tečem na raznih rekreativnih tekih v Mariboru ali okolici. Vsak dan pretečem pet kilometrov, vzamem pa si tudi čas za dveurno hojo, po navadi v Betnavskem gozdu. Oboje me sprošča," sklene pogovor Kajnih.
