(MB-TEDEN) Arsenovičevi pospravljajo Maribor

To, kar smo doživeli na seznanitvi z novim prostorskim načrtom Maribora, je bil precedens. Z dimenzijo klasične grške tragedije. Z izjavo dr. Andreja Žižka, da "je prostor treba formalnopravno urejati, skrbeti, tako kot doma, za pospravljene stvari", in da v prostorskem aktu "ni treba iskati vizije mesta", so nam sporočali, da Arsenovičeva ekipa pač malo pospravlja. Popisuje parcele kot veliki brat, nič revolucionarnega, birokracija, pač nujne stvari, s katerimi je občina v zaostanku zaradi ex županov Kanglerja in Fištravca in jih nalaga zakonodaja. Urejanju prostora so poskušali odvzeti pomen. Enako dejstvu, da je načrt brez ciljev, vizije, obsojen na neuspeh, verjetno propad.

Pospravljanje Maribora ne bi smelo biti le pospravljanje. Moralo bi imeti jasno, s poudarkom na javnih površinah in ljudem sprejemljivo vizijo, v kakšen Maribor nas peljejo županski arhitekti, ki agendo mesta sestavljajo z zunanjimi eksperti, često v spregi z učenjaki mariborske fakultete za gradbeništvo in arhitekturo. S profesorjem Urošem Lobnikom so tam povezani tudi kot zunanji sodelavci (podžupan Gregor Reichenberg in mestni urbanist Tomaž Kancler). O vizijah v interesu vseh meščanov, njihovi participaciji pri urejanju bivalnega okolja in zanimivih konceptih, kot je recimo načelo sedme generacije, ki pravi, da bi pri vsaki odločitvi morali premisliti, kaj bi lahko pomenila za sedem generacij v prihodnosti, fantje najbrž razglabljajo v teoriji. Ker v praksi ni videti. Ameriška znanstvenica Rose O'Leary princip 7 razširja na vse, vode, živali, rastline. Po tej logiki bi bilo za vsako podrto drevo treba zasaditi sedem sadik iste rastlinske vrste, meni. Kajti če razmišljate za sedem generacij naprej, ne razmišljate le o lastnem interesu, otrocih in vnukih, ampak o dobrobiti za skupnost. To je trajnostni odnos. Načrtovane zelene strehe na avtobusnih postajališčih, ki jih kot novost in rešitev prodaja občina, ne bodo bistveno izboljšale klime v Mariboru.

Nejevolja, kadar se občani oglasijo s strokovnimi, relevantnimi komentarji, tudi ni konstruktivna. Priča smo ji bili v sredo, ko sta brat in sestra, podžupan Reichenberg in Maja Reichenberg Heričko, vodja občinske službe za urejanje prostora, v družbi liderjev občinskega prostorskega načrta (OPN) ljudstvo seznanjala z novim, kompleksnim redom. S pozicije moči in višine, z odra Narodnega doma. Kako bizarno. Predstavitev je bila vsebinsko šibka. OPN je izjemno pomemben in bo dolgoročno vplival na življenje vseh Mariborčanov, saj določa, kako, kje in kaj se bo lahko gradilo, obnavljalo naslednjih nekaj let. Če prisluhnemo tistim, ki izpostavljajo, da je akt slab, nesmiseln in omejen na formalne postopke, moramo njihove pomisleke obravnavati enako resno kot županske zagovore v vložen trud in delo.

Do 3. julija, ko bo potekala javna razgrnitev OPN, je angažma meščanov ključen. Prav je, da sprašujejo, ocenjujejo. Izoljani so načrt bojkotirali, šli so celo v referendum, zato ker želijo boljšega. Mariborska občina s postopkom hiti in ga omejuje na malo soočenj. V Kopru, ki ima pol manj prebivalcev, so izpeljali 15 javnih obravnav, na katerih so se Koprčani lahko seznanili z gradivom, Mariborčanom je lokalna oblast dala le štiri takšne možnosti. Akt je bil v Kopru razgrnjen dva meseca in pol, v Mariboru bo le en mesec.