Čeprav je Maribor v tem tednu ostal brez zgodovinskega imenovanja četrte podžupanje, župan Saša Arsenovič še ni izobesil bele zastave. Prvi poskus, ki je zahteval stoodstotno udeležbo koalicijskih svetnikov in vsaj en opozicijski glas, je spodletel za politično dlako. V preprostem izračunu 30 glasov je zmanjkal zgolj eden, a ne tisti opozicijski, ki ga je prispeval prebežnik iz SDS Zvone Zinrajh, temveč je odločila odsotnost koalicijskega svetnika in poslanca SMC Branislava Rajića. Če je župan računal, da bo samo z argumenti prepričal še koga iz opozicije, v kateri na vsak trzljaj šibkosti prežijo Kanglerjevi in Pelkovi svetniki, potem zelo slabo pozna svoje nasprotnike, ki so se v preteklih mandatih izmojstrili v političnem trgovanju daj-dam.
Morda je Arsenovič v tem primeru res deloval naivno, toda nekdanji podjetnik se počasi uči tudi politične obrti, ki se ne sprašuje vedno, kaj je javno dobro, ampak pogosto sledi ožjim interesom. Tipičen primer gnilega kompromisa je bilo imenovanje Barbare Žgajner na čelo Centra za pomoč na domu Maribor, pri katerem je Arsenovič gladko povozil mnenje sveta zavoda, kar ni bilo všeč ne njegovim političnim partnerjem ne njegovim podpornikom. Skoraj vse koalicijske stranke so se temu uprle, a je župana rešilo neobičajno zavezništvo z Novo ljudsko stranko; brez Kanglerjevih glasov bi Žgajnerjeva na mestnem svetu celo padla. Tudi pri imenovanju treh podžupanov je Arsenovič mirno spregledal, kako široko in pisano koalicijo je sestavil, saj sta Gregor Reichenberg in Samo Peter Medved iz njegove liste, Helena Kujundžić Lukaček pa iz "njegove" SMC.
Več ko bo gnilih kompromisov, dražje bodo lekcije