Mesto, kjer se iz Benetk vidi do Bronxa

V nedeljski dopoldan so se ulice mestnega središča prebujale počasi, iz lokalov je komaj slišno odzvanjala glasba, natakarji so hiteli s postavljenjem miz in stolov, družina je stala v vrsti za sladoled. Le streljaj od naše časopisne hiše se je pred prostori Rajzefiberja, nanoturistične agencije, specializirane za neformalen in oseben dostop do turizma, ki turistom odkriva skrite in manj skrite kotičke našega mesta, zbrala peščica ljudi, željnih nedeljskega potepanja po mestnih ulicah. Sonce je napovedovalo še en vroč dan, zato nas je vodnik Vid Kmetič opozoril, da bomo med postanki po metropoli iskali senco, česar sta se še najbolj razveselila najmlajša udeleženca potepa, Žan in Aljaž, slednjega je ves čas zvesto spremljala psička Alja.

Mesto, kjer je vino doma

Kot nam je že uvodoma pojasnil Kmetič, so Rajzefiberjevi potepi nekoliko drugačni od drugih - štajersko metropolo želijo predstaviti povsem drugače, kot je prikazana v prvih treh zadetkih, s katerimi nam ob vpisu imena Maribor postreže Google. In ko nas je vodnik vprašal, zakaj neki si Maribor dejansko zasluži status metropole, je med nami nastala tišina, pa ne zaradi tega, ker se s tem kdo od nas ne bi strinjal, znatiželjni smo čakali na nova spoznanja o našem mestu. Zgovorni Kmetič nam je seveda takoj postregel z odgovorom in pokazal na grič, vsem dobro znano Piramido: "Maribor je edino mesto na svetu, ki ima na piramidi kapelico, pa še vinograd povrhu." Je pa Maribor, tako Kmetič, že v preteklosti bil znan kot mesto, kjer je vino doma. Veliko popotnikov je v svojih zapisih, ki so ohranili do danes, Mariboru pripisovalo status mesta, kjer se pije dobro vino in to na veliko. Ko smo zakorakali novim dogodivščinam naproti, nam je osvežil še zgodovino. Če kdo slučajno ne ve, spomenik NOB na Trgu svobode, je Mariborčanom veliko bolj blizu pod imenom Kodžak, to ime pa naj bi bil dobil po gologlavem detektivu Kojaku (igral ga je Telly Savalas), katerega filmske dogodivščine so tudi Mariborčani po televiziji v sedemdesetih radi spremljali.

Teslo iz mesta deportirali

Na Grajskem trgu je bila naša naslednja postojanka, v senci, seveda, pred spominsko ploščo, na kateri je ohranjena tudi žarnica, ki je leta 1883 prva zasvetila v Mariboru, hkrati je bila to prva žarnica v celotni Sloveniji in v tem delu Evrope. Vid nas sicer opozori, da je bilo teh žarnic veliko več, in sicer kar 36, vse pa so razsvetljevale poslovne prostore tedaj mogočnega mariborskega podjetnika Karla Scherbauma, ki pa je bil menda med Mariborčani, tako naš pripovedovalec, bolj znan po svoji opici z imenom Marko. Ta je daleč naokoli slovela po svojih lumparijah, urbana legenda pravi, da so Mariborčani tedaj vsem, ki se niso najlepše vedli, hitro pripeli naziv Scherbaumerjeve opice.

Strmoglavljenje letala in prelet cepelina

Svoje zgodbe skriva tudi Gosposka ulica, ki se je, kot smo izvedeli, skozi čas združevala, razdruževala, predvsem pa preimenovala, svojo večnost pa dobila v znamenitem "Gosposka, mater si ozka". In čeravno so nam ob potepu po njej bolj kot njena veličina padli v oči po nekod še vedno zaprti lokali, je to pač tista žila v mestu, kjer je zlasti med tednom najbolj čutiti mestni utrip, po kateri se sprehodi sleherni turist, Mariborčanom pa je tako nenadomestljiva zaradi številnih trgovinic in povezav z drugimi deli mesta. Tudi z Glavnim trgom, kjer so čez cesto na avtobusnem postajališču izvedeli, da ga je davnega leta 1931 preletel kar 239 metrov dolg Zeppelin. Ja, še en dokaz, da je Maribor metropola. Kmetič pa nam je postregel s še enim podatkom, ki govori v prid temu, da ima Maribor vse, kar imajo veliki: "Dve leti pred slavnim preletom Zeppelina je v mestu na sončno nedeljo strmoglavilo letalo. Šlo je sicer za manjše letalo, ki je zaradi vratolomnih akcij, ki jih je v zraku nad mestom poskušal izvajati pilot, pristalo na strehi zgradbe. Let je bil usoden za pilota in kopilota."

Pod mostom živele družine

Pot nas je vodila naprej na Židovski trg, kjer stoji ena najstarejših sinagog v Evropi, na katero smo, tako Vid Kmetič, lahko "fejst" ponosni, in nato na Lent, kjer so nas na Dravi pričakali labodi. Bolj kot vodnikovo pripovedovanje o znamenitostih Maribora, katerih so se gotovo že naposlušali, jih je zanimalo, ali imamo v torbicah in žepih kak priboljšek zanje. Ker ga nismo imeli, so sklonjenih glav odplavali dalje in nas pustili v miru, da nam je naš vodič pod rdečim dravskim mostom pripovedoval, kako so med krizo, ki je v mestu nastopila pred drugo svetovno vojno, cele družine dobesedno živele pod mostom, ker niso imele denarja za življenje. Veliko bolj veselo je bilo življenje na drugi strani mosta oziroma Drave, in sicer v Kavarni Drava, kjer je bila javna hiša, ena od številnih delujočih hiš v mestu, ki so jim Mariborčani po besedah Kmetiča raje pravili "tolerančne" hiše. Ena od njih je bila tudi v danes razpadajoči zgradbi nasproti današnjega hotela Garden Rooms v Žičkem prehodu, ki je na črno delovala z občinskim "žegnom" še v Maistrovih časih, ko so bile tovrstne storitve strogo prepovedane.

Na zvoniku je dimnik

Ima pa Maribor tudi svoje Benetke, edine na svetu, od koder vidiš do Bronxa, kot nekateri pravijo Studencem, in poševni zvonik, ki vsaj nekatere nekoliko spominja na znamenito Piso. Seveda ni šlo brez postanka na prenovljenem Glavnem trgu, kjer nam je Kmetič razložil, da je bila nekdanja gostilna Koper, danes gostilna Maribor ena prvih pivovarn, v zgradbi pa je umrl tudi mariborski posebnež Franček. Vsaka metropola ima namreč tudi svoje posebneže in tudi Maribor jih je imel oziroma jih še ima.
Po dveh izdatnih urah hoje po mariborskih ulicah in vse bolj vročem soncu smo se ustavili še na Rotovškem trgu, ki je, kot ga je opisal Kmetič, mariborski cukrček, čeravno njegova podoba temu najbolj ne ustreza. "V zgodovini je bil trg kulture, danes se je to žal izgubilo," je dejal in nas popeljal še na zadnjo postajo, pred Stolnico sv. Janeza Krstnika, ki je prav tako kot številne druge znamenitosti v mestu nekaj posebnega - na zvoniku ima namreč dimnik. Pa naj še kdo reče, da Maribor ni metropola!