Zmago Gomzi
Štefan Podlesnik, ki je marca dopolnil 90 let, tudi pri tej častitljivi starosti ostaja zvest gibanju, telesni aktivnosti, ki ga je ob rednem delu spremljala vse življenje. "Trdoživost in čilost ohranjam s sprehodi. Hodim vsak dan, dvakrat na teden tudi po pet kilometrov," je povedal vitalni Podlesnik, ko smo ga obiskali v Regentovi ulici v Mariboru, kjer zdaj že vrsto let živita z ženo Ružo.
Otroštvo je preživel v Lovrencu na Pohorju. "Bil sem zunajzakonski otrok, ko mi je bilo devet let, se je mama poročila, a očim je bolehal in leta 1950 umrl. Moja otroška in mladostna leta so bila zelo težka, mami, ki je garala za to, da nisva bila lačna, sem pomagal pri hišnih opravilih in na njivi. Življenje mi ni prizanašalo," se spomni. "Leta 1947 sem v Mariboru začel obiskovati Železniško industrijsko šolo in se po treh letih zahtevnega šolanja in življenja v internatu izučil za strojnega ključavničarja. Zaposlil sem se v Tovarni železniških vozil Boris Kidrič. Vsak dan sem osem ur kovičil v kotlih parnih lokomotiv, kar je bilo zame, ki sem takrat tehtal borih 50 kilogramov, izjemno naporno. Takrat sem že treniral odbojko pri ŽOK Maribor, zato so v klubu poskrbeli, da sem dobil manj naporno delo. Stanoval sem v Mariboru, ob koncu tedna pa sem odhajal domov v Lovrenc, da sem mami pomagal pri kmečkih opravilih," še opisuje mladostna leta.
Tudi skakal s smučmi
Leta 1953 je moral na dveletno služenje vojaškega roka. "Leto dni sem bil v vojašnici na aerodromu Batajnica pri Beogradu, kjer sem opravljal vzdrževalna dela na avionih. Ko so zbirali prijave za igranje odbojke, sem se javil in bil izbran v oficirsko ekipo. Poleg tega sem treniral in v prvi srbski ligi igral za ekipo Naša krila. Nato so me premestili v letalski šolski center v Somborju, kjer sem bil do marca leta 1955. Po vrnitvi v Maribor sem se spet zaposlil v TVT Boris Kidrič. Nato sem bil po končani triletni mojstrski šoli premeščen v pripravo dela," pojasni.
Ob igranju odbojke je tudi tekel na smučeh. "Na prvenstvu Štajerske sem premočno osvoji prvo mesto, ker je tekmovanje veljalo tudi za kombinacijo, so me prepričali, da še skačem na skakalnici pod Železničarskim domom na Pohorju. Sposodil sem si čevlje in smuči, se strahoma, saj prej nikoli nisem skakal, pognal po zaletišču, obakrat pristal blizu dvajsetih metrov, se uvrstil v drugo polovico nastopajočih, a ker sem dobil veliko točk za tek, sem skupno osvojil prvo mesto." V takratni skupni državi je dvakrat tudi tekel za železničarsko reprezentanco na evropskih prvenstvih železničarjev.
Družinske vezi so trdne
Z Ružo sta se poročila leta 1958. Najprej sta živela pri Štefanovi mami v Rušah in se na delo v Maribor vozila z vlakom. "Vstajala sva ob štirih." Potem ko se jima je leta 1959 rodil sin Miran, so se leta 1960 preselili v Maribor, nato po rojstvu Zorana leta 1964 v drugo stanovanje. Ko sta se sinova že osamosvojila, sta si s soprogo zgradila počitniško hišico v Logu, kjer sta živela do leta 2006, nato sta z izkupičkom od prodaje kupila stanovanje v Mariboru, kjer živita še zdaj.
Vesela sta, da so s sinovoma in njunima družinama zelo povezani. Miran in njegova soproga Nina imata sinova Jana in Tomaža ter vnuka Jakoba, Zoran in Elvira pa dvojčici Hano in Lano. "Sinova sta bila tudi športnika, Miran nogometaš, Zoran namiznoteniški igralec ŽNTK Maribor. Za klub je igral v zvezni jugoslovanski ligi, bil je tudi pionirski in mladinski jugoslovanski reprezentant," s ponosom pove Štefan, "soproga ni bila športnica, je pa skrbela, da smo vsi trije imeli oprano in zlikano športno opremo."
Ko je Podlesnik opustil smučarski tek, je ves prosti čas namenil družini in odbojki. "Odbojko sem igral še nekaj let, nato sem prevzel vodenje članske ekipe ŽOK Maribor. Ta se je iz druge slovenske lige po letu dni prebila v prvo in že v drugi prvoligaški sezoni, leta 1964, osvojila naslov slovenskega prvaka, nato še naslednje leto, dvakrat neuspešno igrala v kvalifikacijah za zvezno jugoslovansko ligo. Nato sem prevzel vodenje ženske vrste ŽOK Maribor, ki je igrala v prvi jugoslovanski ligi, a je zaradi pomanjkanja denarja po jesenskem delu izstopila. Dekleta sem v slovenski ligi vodil do leta 1974 in nato odbojki pomahal v slovo."
A se je k temu športu še vrnil. "Po 35 letih dela - zadnjih deset let v ruškem Jeklu -, sem se leta 1988 upokojil, nato pa na povabilo OK Union iz Gradca dve leti treniral njihovo moško ekipo - in nato zares končal z odbojko. Moje življenje je postalo bolj umirjeno," poudari. Danes si še ogleda kakšno odbojkarsko tekmo v dvorani Tabor, "po televiziji ob odbojki spremljam še košarko in smučanje, redno prebiram Večer in tudi z avtomobilom se še vozim".
