Jana Juvan
"Padel sem kot deska. Ker sem z glavo udaril ob tla, sta sodelavca, ki sta to videla, mislila, da sem se spotaknil in omedlel zaradi udarca. Poskušala sta me spraviti k sebi, takrat pa je mimo pripeljal naš sodelavec iz vojaške zdravstvene službe, štabni vodnik Tomi Muršec. On me je potem prevzel," pripoveduje 46-letni Dušan Kočevar iz Kidričevega, štabni vodnik, zaposlen v poveljstvu 74. polka slovenske vojske. Imel je srečo v nesreči, da je ob srčnem zastoju, ki ga je doživel 20. junija letos, imel v bližini kolege, ki so mu nemudoma pristopili na pomoč in mu tako nedvomno rešili življenje. Še več, za zdaj kaže, da ni utrpel nobenih trajnih poškodb. "Pivo je verjetno najmanj, kar sem jim dolžan," se kislo nasmeje sogovornik.
Muršec je kolega takoj poslal tudi po avtomatski električni defibrilator, ki je bil na srečo le 20 metrov stran od ploščadi, na kateri se je zgodila nesreča. Kočevarja so kolegi oživljali in po približno dveh ali treh minutah jim je uspelo. "Spomnim se le medlo nekaterih trenutkov. Da so bili okoli mene ljudje in da sem jih prosil za vodo. Imam še eno sliko, kako so me na nosilih dajali v rešilca. Naslednje pa šele zdravnika, potem ko mi je že vstavil žilno opornico," pripoveduje Kočevar.
Z reševalnim vozilom so ga namreč odpeljali v UKC Maribor. Po posegu ga je tam zdravil tudi dr. Andrej Markota, koordinator za internistično nujno pomoč v UKC Maribor. "Imel je same dobre napovedne pokazatelje - zastoj je doživel pred pričami, ti so ga takoj začeli oživljati, uporabili so tudi defibrilator in ga oživeli še pred prihodom ekipe," potrdi Markota. In poudari: "Na nekatere izmed teh pokazateljev ne moremo vplivati. Ne moremo se recimo odločiti, kje bomo doživeli zastoj. Škoda pa je, če ne izkoristimo tistih, ki jih lahko - da se očividec odloči za oživljanje in da uporabi defibrilator. Tudi če mu ne uspe, je naredil največ, kar je lahko."
Potrebujemo le roke in telefon
Večina srčnih zastojev se sicer zgodi v domačem okolju. Zato je poznavanje temeljnih postopkov oživljanja skrb za naše najbližje. Vendar oživlja le vsak tretji očividec. In prav tukaj vidijo strokovnjaki veliko možnosti za izboljšave. Očividci v prvih minutah po zastoju lahko za štirikrat izboljšajo možnost preživetja, če takoj po srčnem zastoju začnejo izvajati temeljne postopke oživljanja. Oziroma - z vsako minuto, ko ne oživljamo, verjetnost preživetja upade za približno deset odstotkov. "Vse, kar potrebujemo za začetek oživljanja, imamo namreč vedno s seboj – to sta telefon in naše roke," je ob svetovnem dnevu oživljanja v torek poudarila zdravnica Špela Baznik iz Slovenskega reanimacijskega sveta.
"Karkoli ti v tistem trenutku kdo naredi, odtehta to, da si živ"
Pokličite, tudi če niste prepričani
In kako prepoznamo, da ima nekdo srčni zastoj? "Oseba je neodzivna. Se ne premika, ne kašlja in se na bolečino ne odzove. Dihanje je nenormalno, vdihi so počasni in globoki, pogosto pa oseba sploh ne diha," opiše Andrej Fink, vodja Dispečerske službe zdravstva UKC Ljubljana. "Številko 112 pokličite tudi, če niste prepričani, ali ima oseba res srčni zastoj in če jo je treba oživljati. Naši zdravstveni dispečerji vam bodo z navodili preko telefona pomagali, kako pristopiti k reševanju oziroma oživljanju. Zelo pomembno je, da ostanete mirni in sledite prejetim navodilom," dodaja Fink.
Ob srčnem zastoju očividec
Ni važno, kje si ali kaj znaš, pokliči 112 in poslušaj navodila zdravstvenega dispečerja.
Pri izvajanju temeljnih postopkov oživljanja ti bodo z usmeritvami pomagali zdravstveni dispečerji.
Potrebno je stiskanje na sredini prsnega koša 5 cm globoko s frekvenco 100- do 120-krat/minuto.
In ne pozabi – reševalci so na poti, a do njihovega prihoda moraš pomagati ti. Če ravnaš tako, se bodo osebi s srčnim zastojem bistveno povečale možnosti za preživetje.
Štirje srčni zastoji na dan
V Sloveniji utrpijo srčni zastoj povprečno štirje ljudje na dan, v UKC Maribor letno sprejmejo 60 do 80 takšnih bolnikov. Srčni zastoj pa je hkrati eden najpogostejših vzrokov za umrljivost. Večina ima namreč bistveno hujše posledice kot Kočevar, ki ima "zgolj" brazgotino na srcu. Velika večina namreč srčnega zastoja ne preživi, le kakšnih 10 do 15 odstotkov ljudi po srčnem zastoju pa lahko nato kvalitetno živi brez večjih zdravstvenih težav.
Stres, dednost, kajenje ...
Srčni zastoj se sicer lahko zgodi komurkoli. "Najprej so vprašali, ali sem bil pod stresom. Seveda. Ampak saj to smo vsi. Najbrž se je nabiralo, saj tako stanje nastane postopoma. Gotovo je vplivala tudi dednost, imeli smo že primere infarktov v družini. In kajenje." Kočevar je po desetih dneh že lahko zapustil bolnišnico. Nato se je odločil za rehabilitacijo z ambulantno fizioterapijo, ki jo od poletja izvajajo v UKC Maribor. "Odlična zadeva. Že tri mesece hodim tja in delam vaje. Tako se počasi utrjujem," pove Kočevar, ki je prepričan, da bo tako pridobil veliko več, kot bi v štirinajstih dneh v toplicah. Za njegov poklic je namreč ključno, da je v dobri formi. Kot vojak je bil pred srčnim zastojem v zelo dobri telesni pripravljenosti. "Potem pa, kot da bi me pobralo. Na začetku sem šel po stopnicah do prvega nadstropja, a sem moral vmes počivati," prizna Kočevar.
