V najtežjih trenutkih življenja, ob izteku življenja, smrti in v času žalovanja, so v minulem četrt stoletja strokovni delavci in prostovoljci mariborskega odbora društva Hospic spremljali vsaj devetsto bolnikov in okoli tri tisoč njihovih svojcev. Danes, v četrtek, ob 18. uri s slovesnostjo v Narodnem domu v Mariboru obeležujejo 25 let svojega delovanja. Mariborski območni odbor Hospica je eden od dvanajstih v Sloveniji. Ustanovljen je bil junija 1996. Prva predsednica je postala znana psihiatrinja dr. Jožica Gamse, zdaj pa ga kot vršilka dolžnosti vodi diplomirana medicinska sestra Nada Kunstek. Poleg nje so v Hospicu zaposleni še trije strokovni delavci, aktivno pa sodelujejo tudi prostovoljci.
Za sočuten odnos do človeka
"V tistem času se je vse bolj prepoznavala potreba po podpori in oskrbi umirajočih in njihovih bližnjih. Na ruralnih območjih se je spremljanje umirajočih še samodejno odvijalo, v mestih pa bistveno manj in je sčasoma postalo tabuizirana tema. Delo slovenskega društva Hospic je intenzivno prispevalo k temu, da bi se v družbo zopet vrnila človečnost in sočuten odnos do umirajočega oziroma do sočloveka," pravi Nada Kunstek in dodaja, da je tudi zahvaljujoč Hospicu odnos do oskrbe bolnika v domačem okolju pridobil veljavo, predvsem v smislu, da svojci, ki se s tem soočijo, začnejo iskati možnosti za pomoč. "Zlasti mladi nas preko spleta najdejo in iščejo informacije."
"Večjih bolečin, kot je ta, da mora starš pokopati svojega otroka, ne znamo opisati"
Kako pa ljudje še pridejo do njih? "Zelo pogosto na priporočilo drugih, ki so se z nami že srečali. Večkrat se zadnji čas tudi zgodi, da nas, ko se izkaže, da so izčrpane vse možnosti za zdravljenje in je mogoče samo še podporno zdravljenje, pokliče bolnik sam, v nekaterih primerih, ko na primer bolnik nima bližnjih, pa nas kdaj tudi zdravnik zaprosi, da se vključimo in stopimo v stik z bolnikom," razlaga Kunstkova.
Prostovoljci so srčika delovanja
Prostovoljci so bistveni del delovanja Hospica, a za to zahtevno delo se je treba usposobiti. Na začetnem usposabljanju se udeleženci seznanijo s tem, kakšno je delo z umirajočimi, in spoznajo, ali to zmorejo ali ne. Prijave zbirajo na prostovoljstvo@hospic.si.
Spremljanje traja od enega meseca do leta dni
Spremljanje umirajočih na domu oziroma tam, kjer se ti počutijo doma (to so lahko tudi dom za starejše, lokacije, kjer živijo brezdomci), je bila vedno primarna dejavnost Hospica. Spremljanje običajno traja od enega meseca do leta dni. Najtežje je spremljanje otroka - takrat je bolečina najtežja, družini pa okolica pogosto ne zmore biti v podporo, opažajo v Hospicu. "Večjih bolečin, kot je ta, da mora starš pokopati svojega otroka, ne znamo opisati. Čeprav je težko tudi obratno, kadar otroci pokopljemo starše, ker smo si zgradili prepričanje, da so starši neminljivi, da so večni," pravi Nada Kunstek.
Hospic pomaga pri oskrbi bolnika, o tem pouči svojce in pripravlja družino na soočenje s smrtjo. Veliko vlogo pri spremljanju na domu imajo tudi prostovoljci. "Prostovoljci so srčika našega delovanja. V času, ko je pri bolniku prostovoljec, se svojci vsaj malo razbremenijo, morda za kakšno uro ali dve odidejo od doma, se sprehodijo. Po drugi strani pa to omogoča bolniku, da lahko z nekom zunanjim spregovori o tem, kaj ga skrbi - včasih s svojimi bližnjimi tega ne zmore, ker jih ne želi spravljati v skrbi."
Zahvale
Občasno v Hospic prispe pisna zahvala za njihovo delo. Zapišimo dve izmed njih:
"Ko spoznamo takšne osebe, gremo lažje naprej skozi življenje. Tudi možu ste lajšale trpljenje s toplimi besedami in svojo strokovnostjo."
"Zahvaljujem se za posteljo, ki je našemu očetu res dobro služila. Prav tako hvala za obiske in pogovore, ki se dogajajo samo v takih težkih trenutkih."
Tedaj, ko so bile negovalne postelje še nekaj posebnega, so članice mariborskega Hospica, da bi bilo bolnikom v postelji čim bolj udobno ležati, svojci pa bi za bolnika čim bolj udobno skrbeli, nekaj negovalnih postelj priskrbele z donatorskimi akcijami; še danes so v uporabi. Tudi med korono so se v Hospicu prilagodili razmeram. V času največjih omejitev so uvedli tako imenovani sočutni telefon, preko katerega so zagotavljali podporo - prav vsak dan so imeli klice. Ti so upadli takoj, ko so spet začeli izvajati spremljanje na domu.
Pomagajo tudi žalujočim
Spremljajo pa tudi žalujoče. Tistih žalujočih, katerih svojca so spremljali v izteku življenja, je manj, večina je "zunanjih" žalujočih, ki se na Hospic obrnejo v času žalovanja, ker ga ne zmorejo. "Zapleti pri žalovanju se lahko sprevrnejo tudi v kakšna zdravljenja potrebna stanja ali pri osebnih zdravnikih ali pri psihiatrih. Včasih ti takšne potlačene ali preložene vrste žalovanja prepoznajo in jih napotijo k nam," pravi Nada Kunstek.
Letos so v sklopu pomoči žalujočim začeli izvajati nov program Moč moškega žalovanja, saj so žalujoči moški zaradi družbenih stereotipov nekako omejeni v tem, da izrazijo svojo bolečino ob izgubi. Že vrsto let pa s programom Levjesrčni zagotavljajo podporo žalujočim otrokom. Doslej so izvedli že 23 taborov, ki se jih je udeležilo 660 otrok iz vse Slovenije. "Ne da se opisati, kako je otrokom doživljati žalost in kaj se zgodi, ko odhajajo domov: ko čutijo razliko med tistim, ko so prišli na tabor, in tem, ko zdaj gredo," pravi Nada Kunstek.
Obiščite spletno stran brez oglasov.
