Bližale so se lokalne volitve in Anton Rous se je podal v župansko tekmo. Odločil se je, da bo zgradil Koroški most in se zavihtel v župansko pisarno. Ideja je bila odlična in vsi, ki smo se ukvarjali z izgradnjo Maribora, smo jo podprli. Vmes pa je bila nepremostljiva ovira, denarja ni bilo nikjer. Občinska blagajna je bila prazna, državna še bolj, tudi Rdeči križ ne bi mogel pomagati. Spraševali smo pri izvajalcih, ti pa so samo vili roke, saj so bili tisoči gradbenikov brez dela. Kako priti do denarja?
K sreči je takrat imela občina izvrstnega finančnika, tako rekoč čarodeja, ki je iz nič ustvarjal denar. Res, Peter Grujič je bil izvrsten finančnik, poleg tega pa skrajno pogumen. Pretuhtal je zakonodajo in ugotovil, da bi lahko most zgradili po načelu gradnje za trg. Takšno načelo je predpostavljalo, da ima izvajalec denar, zgradi objekt in ga proda.
V danem primeru pa ni bilo tako, kakor je bila pogodba napisana. Na zelo enostaven način se je pogodba glasila: Gradbeno podjetje Gradis omogoči svoji enoti Gradis nizke gradnje Maribor, da zgradi Koroški most, Občina Maribor pa se obveže, da bo zgrajeni most odkupila. Seveda je bila v pogodbi še vrsta določil, ki so zameglila dejstvo, da ne Gradis ne občina nista imela denarja in pravzaprav posla ne bi bila smela skleniti.
Kljub temu je bila pogodba pripravljena in je ob prisotnosti odločilnih akterjev čakala le še na podpis predsednika izvršnega sveta Antona Rousa. Nekoliko je zamujal, ni bilo slovesnosti, vse je potekalo v tajnosti. Nejevoljen je pristopil. Še enkrat je prebral pogodbo, zmajal z glavo in začel sočno preklinjati, saj je bil Prekmurec, ti pa vedo, kako sočno preklinjajo Madžari. Odklonil je podpis, ker se je zavedal, da če se odkrije prevara, bo ob kariero in še zapor mu lahko grozi. Pa vendar je bila želja po slavi prevelika in na nagovarjanje prisotnih se je odločil: zgrabil je ponujeno nalivno pero iz rok Antona Zaletela in v besu podpisal pogodbo s takšno silo, da jo je strgal in preluknjal na mestu podpisa.
Ja, pogodbo je podpisal, žigosal in omogočil, da je gradnja stekla.
Bili smo žalostni in veseli hkrati. Čašo vina smo spili z mešanimi občutki, a zavedali smo se, da je Anton Rous naredil nekaj zalo velikega, predvsem za Maribor in Mariborčane.
Kljub pogumnemu dejanju ni bil nikoli izvoljen za župana, most pa stoji že skoraj 30 let in priča o pogumu, ki ga ne smemo pozabiti. Danes so vsi grehi zastarali, ostaja pa spomin na veliko dejanje.
Tone, naj ti bo zemlja lahka!
Angel Polajnko, Maribor
