Želel bi ne imeti razloga za pisanje prispevka v rubriko Pisma bralcev. Moje prvo pismo spada že v zgodovino prvega mandata te mestne uprave. Dosti je bilo povedanega o zgrešenem nakupu gostilne Pri treh ribnikih, ki, kot sem napovedal, sameva. In bo še samevala, medtem ko občina (beri mi občani) plačuje za njeno vzdrževanje in vse davke, ki izhajajo iz lastništva nepremičnine.
Pred tednom je bil v večernih poročilih RTV SLO objavljen prispevek o katastrofalno slabo premišljeni obnovi našega Lenta. Ko se peljem s kolesom ob naši Dravi od Otoka do Studenške brvi, me boža prijeten svež veter. V trenutku, ko zapeljem na novo betonirano cesto na Lentu, se moje kratko potovanje spremeni v obisk savne. Od Studenške brvi do Glavnega mostu je vse skupaj ena sama betonska džungla, v kateri bi lahko kuhali jastoge. Medtem ko vsa Evropa in svet zelenita svoja mesta, jih mi betoniramo. In to tako zelo, da je sprehod po nabrežju Lenta poleti dejansko nemogoč. Razumem, da so bili načrti narejeni že pred mnogimi leti. Ne razumem pa, zakaj se v času večletne obnove načrti niso mogli spreminjati v smeri ozelenitve in v smernicah moderne dobe 21. stoletja. Tudi razumem, da je za arhitekte zelo moderno, da se izživljajo na takšnih projektih in načrtujejo po eno drevo na 50 metrov (med obema stolpoma), in še to zasajeno v ozko luknjo v betonu. Ker je to pač na skicah projekta videti zelo "fancy". Vendar je tukaj investitor MOM, ki ima zadnjo besedo. V praksi je ta obnova kompletna katastrofa za okolje, nabrežje Drave in nas občane, ki bi radi sedeli na zelenici in pod drevesi ob naši reki in se hladili ter občudovali to čarobno reko. Ne more zdržati razlaga, da med obnovo Lenta ni bilo možno spreminjati načrtov. Seveda je to bilo možno. Samo manjkalo je zdrave pameti in volje s strani mesta. Ves Lent bi moral biti v širini vsaj pet metrov in celotni dolžini neprekinjeno brez betona ozelenjen s travo in posajenimi drevesi ter grmovnicami. Dejansko bi bil lep drevored in tako se zeleni mesta v 21. stoletju. Mi pa betoniramo za naslednjih 100 let, verjamem, da celo 200 let ne bo ponovne investicije v mariborski Lent. In izgubili smo vsi. Lent je naš, ni last mestne uprave, in potrebno je vedno vprašati občane, kaj mislijo in kaj želijo. Ne pa delati vsega samovoljno in na račun nas davkoplačevalcev. Tako se preprosto ne dela, ker smo občani lastniki vsega, kar je v zemljiških knjigah občinskega.
Se pa občinski veljaki radi ukvarjajo z reorganizacijami občinskih podjetij in holdinga ter nastavitvami pravih ljudi na prava mesta. Ukvarjajo se z vsem drugim, samo ne z zadevami, ki se tičejo javnega interesa in dobrobiti vseh občanov. Seveda, ker se v javnih podjetjih pretaka še edini denar nas občanov.
Tako tudi ne preseneča vpeljava zaračunavanja parkirnin v mestu ob sobotah in podaljšanje med tednom. Kakopak, če je občinska blagajna prazna in se strga vsak evro na vse mogoče zvijačne načine.
Če je to ekonomsko vodenje mestne občine, druge po velikosti v Sloveniji, potem je to prej prosto plavajoči splav, ki bo prej ali slej nasedel na čereh reke Drave.
Robert Hvalec, univ. dipl. oec., Maribor
