Moja generacija pogreša veliki, plavajoči oder na Lentu, mlajša morda ne, ker ga ni doživela v polnem smislu. Že mogoče, da je podžupana navdušil plavajoči oder nekje v New Yorku in bi ga podobno umestil pri nas na desnem bregu Drave. K sreči je navedena tudi vrednost takega odra, zato se o tej možnosti niti ne pogovarjamo. Ob desnem bregu Drave je tudi močnejši vodni tok, zato bi bilo zanimivo videti, kako bi ga sidrali, da ne bi postal poslednji splav z Lenta. Zato je zaliv ob Vodnem stolpu idealna, preizkušena rešitev in mi bo zelo žal, če ga ne bo več.
Da ne bo kar tako utonil v pozabo, naj spomnim, da je bila brežina pod zobozdravstvenim domom nestabilna in je graditeljem tribune na tem mestu povzročala težave. Treba jo je bilo gradbeno stabilizirati. Tedaj je bila sprejeta odločitev, da to stori mariborska gradbena operativa. Danes nimam več točnih podatkov, zato pa nekaj spomina še deluje. Izdelan je bil projekt temeljenja na uvrtanih pilotih (podobno kot za Splavarsko brv) s prečnimi nosilci kot varnimi temelji tribune. Posebnost tega posega je bila, da je dobil najvišjo prioriteto v mestu (če odra pravočasno ne bo, festival odpade!). Če je bilo treba, smo prekinili nekatera dela in vse sile usmerili v Lent. Tako delo ni bilo poceni in pomeni tudi motnjo drugod v operativi, vendar je bilo to dejstvo drugotnega pomena. Ne vem, koliko je stal projekt, niti ne vem, ali ga je kdo plačal. Vem samo, da je bilo delo Gradisovih delavcev hudo podcenjeno in slabo plačano, če sploh. Takrat temu nismo posvečali kakšne posebne pozornosti, saj je bilo še v spominu ogromno del, financiranih s samoprispevkom Mariborčanov, to je bilo pač še eno. V rekordnem času je bila vgrajena velika količina betona, armature in izdelanih opažev. Danes se vseh teh del ne vidi, saj je večina v zemlji, pozorni mimoidoči pa si nadzemni del še lahko ogleda. Videti so kot nekaj, kar je bilo nekoč nekomu potrebno, podobno kot ostanki nekdaj cvetoče mariborske industrije v obdobju pred hoferji in lidli.
Zelo podobna je zgodba z izgradnjo betonskih stebrov v zalivu, s katerimi je bila konstrukcija plavajočega odra še bolj stabilna. Ne, birokracija je bila močnejša in kazanje mišic tudi v tem primeru Mariboru ni koristilo. Spet je šlo delo večje vrednosti v nič. V Ljubljani se kaj takega ne bi zgodilo.
Zakaj torej zavračati nekaj, kar je že koristilo in bi še lahko? Zakaj se odrekamo vloženemu trudu mariborske operative in sredstvom, ki niso majhna? Za kaj koristnega bi se vse to še lahko uporabilo? Vidni ostanki teh del se zdijo kot eksponati forme vive, ki smo jih mariborski gradbinci pred leti izdelovali po zamislih umetnikov, zato predlagam, da mestni svet tudi te objekte razglasi za eksponat forme vive, da jih bodo obiskovalci drugačnega Lenta občudovali kot vsako umetnino. S primerno razlago na panojih.
Lahko pa mestni svet izglasuje ta dela kot nov spomenik lokalnega pomena mariborskim gradbenim podjetjem, ki so jih anonimneži v kratkem času vsa razsuli.
Vladimir Čač, Maribor
