(DNEVNIK) Vladimir Šega: Le da je številka nad črto čim višja

/ PETEK, 28. JUNIJ

Zbudim se z glasom v stilu Leeja Marvina. Če bi imel posluh, bi lahko celo zapel tisto o potepuški zvezdi. Včeraj (v četrtek) smo imeli v državnem zboru koalicijskim poslancem predstavitev predloga novele Zakona o sodelovanju delavcev pri upravljanju. Skoraj dve uri govorjenja in klima so pač terjali svoj davek. Tako nekako sem hotel Boži prodati svojo hripavost. Ves dan na Lentu žlempaš hladen pir, kadiš ko turk, ponočuješ …, zdaj bo pa Golob kriv, da ti je glas počil …, nekako ni akceptirala moje strokovne razlage o "počenem glasu".

/ SOBOTA, 29. JUNIJ

Zadnji dan Lenta sem vedno malo otožen. Je že res konec? Mora biti konec? Na "mojem odru" ga je prav lepo začinila simpatična in na odru energična Masayah. Lent je tudi čas, ko si prijatelji, znanci (ki se morda niso videli od prejšnjega Lenta) pogledajo v oči, si sežejo v roke, malo posedijo, kakšnega spijejo … s tistim Zokijevim "ja, kaj pa te ti tu delaš". To ni čas osladnega na eni in nesramnega nakladanja po družabnih omrežjih na drugi strani. Je enostavno čas, ko se spomnimo in zavemo, da drug drugega pogrešamo, da se imamo radi. Je čas, da ob dobri glasbi pozabimo, kako trapasti so prepiri o tem, ali smo v Jugi imeli sadni jogurt ali ne. Tistim, ki ne ponotranjijo teh zgodb, ki jih niti blizu ni bilo, je seveda vse skupaj brez veze.

Nič kaj pametnega, beri poznanega, ni letos? Saj to tudi ni namen produkcije, namreč dati na oder zgolj to, kar že tako vsi poznajo. Prav je, da je tudi nekaj teh stvari, vendar … da smo Oder pri Stari trti, kjer smo sestavili malo zahtevnejši program in prizorišče, "porinili" med ljudi, je dober znak, da se da. Da je vredno.

/ NEDELJA, 30. JUNIJ

Čeprav ob zaključku Lenta nisem bil ne vem kako zelo poreden, moj telešček ravno ni bil navdušen nad kakšnimi vrtičkarskimi ali čistilnimi aktivnostmi. Lotim se urejanja gradiva in misli glede delavskega soupravljanja. Ekonomsko demokracijo smo celo zapisali v ustavo. Žal le zaradi lepšega, tako, malo bolj za hec. Zapisali so jo celo v koalicijsko pogodbo. Čeprav so občutki po predstavitvi zelo dobri, sem še vedno zelo zadržan in skeptičen.

Na levi je delo, na desni pa kapital. PIKA!!! Mi smo pa sem noter zmetali vse od harmonike in kitare do drugačnosti in ne-drugačnosti. Celo nič kriv sadni jogurt je akter v teh zgodbah. Osnovna ideja ekonomske demokracije je namreč, da v kolikor (povprečno) strukturni kapital dela in znanja v tržni vrednosti podjetja presega 85 odstotkov, finančni kapital pa dosega le 15 odstotkov, bi ta prevladujoč delež moral imeti vsaj del korporativnih pravic. Pa jih nima prav nič.

Žal je leva polobla zbanalizirala delavske pravice na vedno manj solidno mezdo, ki nikakor ne dohaja porasta kapitalskih dobičkov. Da je človek s svojim znanjem in delom v tem sistemu še vedno povsem navadno tržno blago, jih prav nič ne moti. Novodobni teoretiki delavskih pravic so zaspali nekje v devetnajstem stoletju in še vedno prodajajo, kot edino zveličavno teorijo, 150 let stare zgodbe. Dandanes je pretežni del kapitala špekulativen multinacionalni/parazitni kapital, brez realnih temeljev, ki mu je prav vseeno za podjetje, pomembno je le plemenitenje vložka. Ko v te odnose vržemo še naša ljuba državna podjetja, kjer pa prevladujejo povsem osebni interesi prijateljev vsakokratnih zmagovalcev in njih kombinacij, imamo kar lepo zmešnjavo. Delodajalec ni kapital ali politika, temveč podjetje. Dobrobit podjetja pa ni tako zelo relativen pojem, kot mnogi menijo.

V tem podivjanem neoliberalizmu, kjer je edino zveličavno pravilo čim bolj si omastiti brke, kjer podjetje v rdečih številkah še dodatno zadolžiš pri lastnih slamnatih babicah in stricih, kjer japijevskim direktorjem ni pomembno, kaj podjetje sploh počne, le da je številka nad črto čim višja, so delavci praktično edini, ki jim je res mar zanj. Pa še tu so žal časi, ko so zaposleni "dihali" s podjetjem, mimo.

Podobna je zgodba v državnih, pretežno infrastrukturnih podjetjih. Zgolj zaposleni v teh družbah so zaslužni, da kljub vsem kadrovskim nesmislom, ki nam jih servirajo vsakokratni zmagovalci, sistemi še delujejo.

Delavsko soupravljanje seveda nima prav nič skupnega z nekdanjim samoupravljanjem. Omejeno je na pravico biti pravočasno seznanjen in podati svoje mnenje. Delodajalec ni v večini primerov pri svojih, sploh ne poslovnih odločitvah, vezan na mnenje zaposlenih. Prav nihče tam zgoraj pa si ne želi, da bi jim kdo gledal pod prste, kaj šele preprečil za družbo škodljiva ravnanja.

/ PONEDELJEK, 1. JULIJ

Opazuje slehernik varno skozi "kukrli", kako so prišli po soseda žida. Saj jaz nisem žid. Pa meni gredo te njegove kitke tudi malo na živce. Naslednji dan pridejo po temnopoltega soseda. Pa kaj, saj jaz sem bel. Pa to njegovo poplesavanje in repanje po hodniku mi tudi gre malo na živce. Tretji dan pridejo po soseda homoseksualca. Kako se lahko objema z moškimi. Jaz že tega ne bi počel. Fuj. Naj ga kar odpeljejo.

Mine nekaj dni in pridejo po njega. Ko ga surovo vlečejo po hodniku, začne kričati: "Kje ste sosedi? Ali mi res nihče ne bo priskočil na pomoč?"

Prebiram članek "… ob zaključku Festivala Lent." Vulgarno! Da naš župan ne prenaša ničesar, kar ni povsem po njegovo, je že nekaj časa jasno. Razlagati, koliko stane postavljanje in podiranje infrastrukture, koliko truda je vloženega s strani 800 sodelavcev, ki to počnemo za simbolično ali nikakršno plačilo, da Festival Lent ni isto kot veselice ob koncih tedna, da folklore, kot jedra festivala, ne moreš kar "raztegniti", da za predstavitev ne tako znanih zvrsti in izvajalcev potrebuješ kritično maso …, nima smisla razlagati. Bi lahko bilo kaj drugače, bolje … zagotovo. Pri konkretnem "kaj pa", se pa vsem zatakne. Ne nazadnje ni uspelo Koperniku in Galileju, tudi ni uspelo papežu, ki je presneto dobro vedel, za kaj gre, dopovedati, kaj se vrti okoli česa.

Kar res boli, pa je (ne)odzivnost predvsem naših kolegov, ki so v ali vsaj blizu kulturne dejavnosti in seveda "znanih" mariborskih obrazov. Kje pa, da bi nam kdo, razen redkih izjem, stopil v bran. Malo celo pomagajo prilivati olja na ogenj. Privoščijo! Dvigniti glavo, biti uspešen, je v totem mestu greh. Dokler bo Štajerc Štajercu Štajerc, bodo pač sposobni bežali vsaj tja preko Trojan in že po prvem krofu pozabili, od kod so prišli. Ko bodo odpeljali "zadnjega soseda", bo prepozno.

5.036.560,50 evra je številka, ki jo je lani dala MOL Festivalu Ljubljana. 150.000 evrov pa letos MOM Festivalu Lent.

/ TOREK, 2. JULIJ

Končno sem malo prelistal "klipping". Vedno težje prenašam te filozofske na eni in propagandne članke na drugi strani. Ko se med sabo kregajo (fizikalno laični) aktivisti in (nenasiten) kapital, namesto da bi potekala razprava med okoljevarstveno in energetsko stroko, ni čudno, da je štopflček, ki ne pade s flaške ob papirnatih slamicah, edini ekološki presežek. Prepovedati še nameravajo bleščice in potem bo svet rešen. Za vsako tono CO2, ki jo prihranimo v EU, jih na daljnem vzhodu naredijo devet zraven. Seliti vse, kar je umazano, v dežele, kjer so okoljski in tudi socialni standardi bistveno nižji, ni ravno nek uspeh za nam vsem isti planet. Dobri nameni, a porazni rezultati.

Dokler bo imel energetiko v krempljih trg in dokler bo obvladoval to sceno špekulativni kapital, bomo zelo drago plačevali ta zeleni prehod, ki pa globalno le krepko povečuje packanje po našem planetu. Tudi v "samo ne na mojem vrtičku" ni nič kaj zelenega. Vklopiti je treba razum. Prisluhniti tudi vsaj malo fizikalnim zakonitostim energetskega sistema ter seveda krepko spremeniti naše potrošniške navade, pa nam bo lažje. Biti kategorično proti vsemu je postala že moda, ki je žal bolj ovira kot vzpodbuda razogljičenju. Nečedni posli, aroganca in ignoranca ter neizpolnjevanje obljub na drugi strani pa so vzrok za takšno stanje. Projektov je dovolj. Prav tako sredstva niso nek velik problem. Z malo razuma bi nam lahko brez težav uspelo.

Zgolj v naši deželici smo v letu kvazi energetske krize izgubili 1,7 milijarde evrov, ki so šli v špekulativne žepe. Energetske krize seveda ni bilo. Stroškovne proizvodne cene se tudi prav tako niso bistveno spremenile. Podobno kot v krizi 2008 so države iz žepov davkoplačevalcev pokrivale nastalo škodo teh manipulacij. Da prosti trg, vsaj ne v energetiki, ni nikakršen "regulator", temveč celo povzroča krize, politika niti razmišlja ne. To je sveta krava, o čigar dogmi se ne sme dvomiti.

/ SREDA, 3. JULIJ

V dopoldanskih uricah se odpravim proti morju. Na Krk. Pripravim tisti 1 evro za cestnino od Rupe do Reke. Ni dovolj. Podražili so za 10 centov. Cestninar mi je razložil celotno bilančno strukturo hrvaških avtocest, da je opravičil stegnjeno roko, ki je čakala še na teh 10 centov. Ob njegovi simpatični zgovornosti sem se spomnil na eno zelo staro zgodbo s cestninske postaje, iz časov, ko smo še imeli tiste kartice ABC.

Moram napolniti kartico, rečem Boži. To boš pa moral iti tja skrajno desno, mi odvrne. Eh ne, to naredijo v vsaki gajbici. Ko prideva do "moje gajbice", mi stric cestninar razloži, da bi pa za polnitev kartice ABC moral zapeljati skrajno desno. Aja, to mi je pa že žena rekla. Pa se stric iz gajbice nagne skoraj do pasu skozi linico, me strumno pogleda, se odkašlja in reče: "Dragi gospod, prej ko boste spoznali, da ima žena vedno prav, lažje vam bo v življenju."

Življenjski nauk s cestninske postaje.

/ ČETRTEK, 4. JULIJ

Pozen zajtrk, odhod na plažo šele, ko razumni z nje odhajajo, poležavanje, branje …

Porkaduš je vroče. Greva na en pir? Te pa!

In tako dalje še kak teden.