Ko je novoizvoljeni župan na novinarsko vprašanje, zakaj se je odločil za kandidaturo, odgovoril: "... slabo vodenje mesta me je tako rekoč postavilo pred dejstvo, da se moram nehati temu umikati" (Večer, 8. 12. 2018), je bil to sentiment, v katerem se je marsikdo prepoznal.
Podoben sentiment je že pet let prej iz stanovanj prignal zboriste samoorganiziranih četrtnih in krajevnih skupnosti (SČS in SKS), ki se od 2013 (Fištravčeva era) ob pomoči Iniciative Mestni zbor (IMZ) aktivno vključujejo v dogajanje v mestu in se srečujejo v enajstih četrtnih in krajevnih skupnostih. Doslej so identificirali kopico težav, ki se pojavljajo v Mariboru. Te so seveda poskušali tudi rešiti. V ta namen so kolektivno spisali stotine pobud, zahtev, predlogov, izpeljali mnogo delovnih akcij. Pokazalo se je, da bolj ko so bile rešitve odvisne od župana ali mestnega sveta, manjša je bila verjetnost, da se bo kaj premaknilo na bolje. Najvišji nivoji oblasti so bili z glavami vselej v oblakih, kjer se razmišlja samo o večmilijonskih investicijah pa seveda kadrovanju, za vsakdanje težave občanov pa potem večinoma zmanjka časa. Približevale so se nove volitve (na katerih se je nato jasno izkazalo mnenje občanov o takem načinu vodenja) in zboristi SČS in SKS so se v zavedanju, da nas bodo ponovno doletele predvolilne kampanje s programi, zapisanimi izredno na široko in odprto za interpretacije, v katerih ne bo tem, glede katerih si že leta prizadevajo doseči premike na bolje, odločili reagirati. Odločili so se, da je treba postopek obrniti - da občani kandidatom povedo, kaj se od njih pričakuje. Zato smo IMZ ter SČS in SKS oktobra lani organizirali štiri delavnice, odprte za vse občane. Na njih so v tematskih delovnih skupinah ob podpori strokovnjakov predelali številne tematike - od prometa, okolja, javnih podjetij do občinskega proračuna in vloge svetov MČ in KS. Oblikovalo se je 66 pobud in zahtev, imenovanih Skupaj za skupno, ki so bile posredovane kandidatom z željo po odgovoru. Večina se je odzvala, odgovora pa ni bilo - morda pomenljivo - s strani dveh bivših in sedanjega župana: Andreja Fištravca, Franca Kanglerja in Saša Arsenoviča.
Naj nam je všeč ali ne, kandidati niso dolžni odgovarjati na vprašanja javnosti. Drugače pa je, ko nekdo dejansko prevzame funkcijo. Župan Arsenovič jo je 20. decembra 2018. Z uvidom, da se mu da čas, da se na občini vsaj dobro usede, je nato 17. januarja ponovno prejel omenjenih 66 pobud s prošnjo, da se do njih opredeli, in za razgovor. Župana, ko enkrat prevzame funkcijo, zavezuje zakon o splošnem upravnem postopku, ki mu nalaga, da mora na pobude občanov odgovoriti najkasneje v 30 dneh. To se ni zgodilo, kar preseneča, saj je bila ena glavnih predvolilnih obljub občina kot "učinkovit servis za občane". V zakonskem roku odgovoriti na pobudo v tem kontekstu ne bi smelo biti preveliko pričakovanje.
Zakaj odgovora ni bilo, lahko le špekuliramo. Morda župan prebivalcev mesta le ne jemlje tako resno, kot se je zdelo v predvolilnem času. Morda meni, da je spletna aplikacija Izboljšajmo Maribor, ki jo v zadnjem mesecu županova ekipa na veliko predstavlja kot nekaj, kar občani enostavno morajo uporabljati (čeprav obstaja že nekaj let in je do sedaj služila le izgovorom MOM, zakaj v mestu nečesa ni možno narediti), dovolj resna oblika participacije. Ali je preveč zaverovan vase in v svojo vizijo Maribora kot druge Ljubljane? Karkoli, odgovor je: občanke in občani ga ne poznamo. In če župan z ljudmi ne bo komuniciral niti takrat, ko mu bodo ti postavljali razumljiva in razumna vprašanja, izhajajoča iz zaznanih problematik, mu podajali predloge rešitev, oprte na strokovno znanje ter veljavno zakonodajo (takega prebivalstva bi si moral želeti vsak na županski funkciji), potem se je treba vprašati, kaj župan sploh razume pod besedno zvezo servis občanom.
