Sedemdeset let je dolga doba. Mnogo lepih in tudi manj lepih izkušenj in presenečenj. In primerjav. Zelo prijetno so me letos presenetili dijaki, ko so stopili pred oblast in zahtevali, zbrano in argumentirano, svojo pravico, da kljub koronskim časom sedejo v šolske klopi. Pred 70 leti, ko so se ponovno odpirala in na novo ustanavljala posamezna šolska središča, so bile oblasti tiste, ki so pozivale: "Pridite v šole, potrebujemo vas!" In smo šli.
Najbolj množično menda v na novo ustanovljeno Učiteljišče Maribor. Leta 1947 naj bi se nas bilo vpisalo za polnih pet letnikov dijakov, željnih biti učitelj. Po dveh šolskih letih nas je sicer ostalo le še za dobra dva letnika. Maturo nas je nato v juniju 1951 opravilo 64 dijakov. Postali smo prvi povojni učitelji s popolno pedagoško izobrazbo in seveda s poznavanjem nove zgodovine, nove geografije in še marsičesa novega. Tudi uradni dekreti, s katerimi sN nas razmestili na določene šole, so nam dajali tak vtis. Še dobro, da smo bili tako mladi in tako zagnani, zavedni. Niso nas pričakale samo šole s preskromnim številom učiteljev in učil. Od nas se je pričakovalo tudi, da bomo znali zagnati v svojem šolskem okolišu še kulturniško gibanje, pevske zbore, da bodo zaživele dramske skupine, kakor tudi, da bomo organizirali tečaje za napredno gospodinjstvo in še in še. Morda se je tu in tam komu od nas tudi posrečilo izvesti pričakovane programe, "takrat, pred 70 leti". Torej praznujmo tisti, ki smo še tu, to našo veleobletnico!
