Praviloma si starejši želijo preživeti starost na svojem domu in je preselitev v dom za starejše v največ primerih izhod v sili. A hkrati so mnogi starejši v svojih domovih osamljeni, nekateri živijo v veliki materialni ali socialni stiski. Prav temu - pripomoči k višji kakovosti življenja starejših doma - je namenjen program Starejši za starejše, ki že vrsto let poteka v okviru Zveze društev upokojencev Slovenije.
To je oblika medsebojne pomoči starejših, ki poteka na način, da starejši prostovoljci obiščejo vse starejše od 69 let v svoji okolici, jih povprašajo, kako živijo, in jim poskušajo organizirati pomoč, če to potrebujejo. Daleč najpomembnejše je druženje in spremstvo, a pomagajo urediti tudi celo vrsto stvari - vse od socialnih pomoči in varstvenih dodatkov do dostave humanitarnih paketov in toplih obrokov, nakupa živil v trgovinah, prevozov k zdravniku ali v lekarno.
Tudi v času covida
"Zelo pomembno je ohranjati stike z našimi člani nad 69 let. Mnogi si stikov želijo, nekateri so ob obisku prostovoljk programa Starejši za starejše prav ganjeni," pravi Franc Slavinec, predsednik Društva upokojencev Tabor, ki vodi tudi zgornjepodravsko pokrajinsko zvezo društev upokojencev. "Starejšim se preko tega programa ogromno pomaga. Nekaterim so prostovoljke pomagale urediti varstveni dodatek, drugim izredno denarno socialno pomoč. Če je to potrebno, obvestijo center za pomoč na domu, da bi starejši potreboval pomoč na domu, ali pa center za socialno delo."
Od 64 društev, ki so člani zgornjepodravske pokrajinske zveze društev upokojencev, program izvajajo v 34 društvih. Nasploh se v Sloveniji program izvaja že v več kot polovici vseh društev upokojencev. Potekal je - seveda prilagojen razmeram - tudi v času covida: ko so bili omejeni fizični stiki, so se družili preko telefona pa tudi preko spleta.
Obiska si najbolj želijo starejši od 80 let
"Pretežno obiskujemo starejše od 80 let, ti si tudi najbolj želijo našega obiska. Mnogi so osamljeni, željni pogovora in se nas zelo razveselijo. Ko odhajam, mi pogosto še z okna mahajo. So pa tudi nekateri, ki si našega obiska ne želijo," pravi Marinka Zorec, koordinatorka programa Starejši za starejše v Društvu upokojencev Maribor Tabor, ena od štirih prostovoljk, ki obiskujejo "taborske" upokojence. Vedno svoj obisk najavijo z obvestilom v nabiralniku, kjer je zapisano, kdo so, kaj je namen programa in obiska, tudi telefonska številka, na katero je mogoče poklicati za dodatne informacije.
"Tudi če nekdo živi izolirano, nihče tako, da bi sploh nihče ne vedel, kako je z njim"
"Lani smo v našem društvu opravili več kot 500 obiskov. V veliki večini so bili to 'ponovni' obiski, medtem ko 'prvih' obiskov zaradi bojazni pred koronavirusom skorajda ni bilo," pojasnjuje Marinka Zorec in dodaja, da se na prvem obisku starejši odloči, ali želi, da ga prostovoljec obišče ponovno in čez koliko časa - čez mesec, tri mesece, šest mesecev ali leto dni. "Največkrat želijo, da se ponovno oglasimo čez tri mesece ali po pol leta. Nekateri pa bi radi, da bi prišli vsak teden, a to ni mogoče, saj nas je prostovoljcev premalo."
Nekateri otroci nočejo skrbeti za starše
In kaj ugotavljajo - kako živijo starejši? "V Mariboru ima zelo veliko starejših nizke pokojnine in to je res problem. S to nizko pokojnino preživijo, saj imajo večinoma lastna stanovanja, a nič več kot to: imajo res le za položnice in hrano, ne morejo pa nikamor, denimo na noben izlet z društvom upokojencev, da bi šli na oddih v terme, sploh ni mogoče. Tistim, ki imajo zdravstvene težave, bi prav prišla e-oskrba, torej povezava za pomoč na daljavo v primeru padca ali slabosti, a si je ne morejo privoščiti. Vem za primer, ko je gospa dva dni po padcu ležala na tleh; nato so sosedje opazili, da je ni videti, in so poklicali pomoč," razlaga Marinka Zorec.
Starejšim pomagajo urediti tudi izredne denarne socialne pomoči, varstvene dodatke. "A včasih niso upravičeni do tega, pa čeprav so revni - a so otroci premožni in bi morali poskrbeti zanje. Toda ponekod ni dobrih odnosov in nekateri otroci nočejo skrbeti za starše." Ob obiskih se včasih razkrijejo tudi izjemno hude osebne stiske. "Dogaja se nasilje za zaprtimi vrati, ki ga nad starejšimi izvajajo sinovi, hčere, snahe ... A težko je pomagati, če žrtev ne želi pomoči in rajši trpi. Predlani smo imeli primer, ko je bil sin nasilen nad svojo mamo in se je gospa pri nas oglasila po pomoč - spraševala je za možnost, da bi dobila upokojensko stanovanje. Obvestili smo center za socialno delo, kjer so jo seznanili z možnostjo odhoda v varno hišo, a se za to ni zmogla odločiti. Kmalu nato je hudo zbolela in umrla."
Več potreb kot možnosti
Marinka Zorec ugotavlja, da so starejši v mestu v povprečju kar dobro obveščeni o tem, kakšne pravice imajo (denimo, da lahko dobijo pomoč na domu in podobno). "Potreb po pomoči na domu je na terenu vse več in vse več starejših potrebuje bolj zahtevno pomoč. Potrebovali bi več socialnih oskrbovalk, želim si, da bi za zaposlitev več njih imela občina posluh. Tudi družabništva bi bilo treba še bistveno več. Center za pomoč na domu ga sicer zagotavlja s pomočjo razpisov, toda potreb je mnogo več kot možnosti. Tudi čiščenje je problem: starejši sami dela več ne zmorejo, še posebej pomiti oken in podobnih opravil, denarja, da bi si storitev lahko zagotovili na trgu, pa mnogi nimajo."
Kako pa je bilo v času korone? "Korona je vse obrnila na glavo. Zelo težko je bilo. Držali smo se vseh ukrepov, od zveze smo dobili vsa navodila. Veliko je bilo pogovorov po telefonu, saj je bila potreba po pogovoru morda še večja kot sicer: zaradi osamljenosti, strahov zaradi virusa. Večinoma so se starejši zelo pazili in izogibali stikov. Opazili pa smo, da tudi če nekdo živi izolirano, nihče tako, da bi sploh nihče ne vedel, kako je z njim - vedo sorodniki, tudi sosedje; v blokih so bili ljudje v tem času zelo pozorni drug na drugega. Tega, da bi kdo ostal toliko neopažen, da ne bi dobil pomoči, če jo je potreboval, nismo zaznali."
Obiščite spletno stran brez oglasov.
