Zmago Gomzi
Zadnje dni minulega leta je oči zatisnil Ljubo Novak, v mladosti odličen atlet in rokometaš, pozneje cenjen atletski sodnik, v zrelih letih igralec balinarskega kluba Branik, predvsem pa izjemen mariborski pedagog. Pokopali so ga v družinskem krogu na pokopališču v Kamnici.
Ljubo Novak se je rodil 10. maja 1932 v Dolenji Nemški vasi pri Trebnjem, v Ljubljani je končal študij na Visoki šoli za telesno vzgojo in si pridobil naziv profesorja športne vzgoje. V Ljubljani je spoznal tam študirajočo Nežo Černe, ki je leta 1948 pri petnajstih nastopila na olimpijskih igrah v Londonu in v skupinski sestavi športne gimnastike z ekipo osvojila sedmo mesto. Poročila sta se in se leta 1958 preselila v Maribor. Neža je po hudi bolezni umrla leta 2005.
Ljuba sem poznal vrsto let, preko športa, seveda. Kot sodnika sem ga srečeval na atletskih tekmovanjih, še pogosteje kot igralca na balinarskih igriščih. Ko je dopolnil 90 let življenja, sem julija 2022 po pogovoru z njim za prispevek, ki je bil objavljen v tedanji Večerovi prilogi Kalejdoskop, izvedel še veliko podrobnosti iz njegovega življenja. Ljubo Novak je bil kot mladenič atlet in rokometaš. "Moji disciplini sta bili skok v višino in tek čez ovire. Ponosen sem na to, da sem preskočil 185 centimetrov, saj sem s tem preskočil 'samega sebe'," mi je dejal nekoč. Pozneje se je razdajal kot atletski sodnik, kot mednarodni sodnik je sodil tudi na sredozemskih igrah v Splitu in na univerzijadi v Zagrebu. "V sodniških vrstah je bil zelo cenjen, imel je velik ugled in vsi smo ga spoštovali," se Ljuba spomni predsednik zbora atletskih sodnikov Maribor Igor Godec.
Kot predavatelj je Ljubo Novak največji pečat pustil v mariborskih ustanovah, pedagoški akademiji, srednji prometni šoli in srednji šoli za telesno vzgojo. "V posebnem spominu mi je ostalo obdobje od leta 1960 do 1970, ko sem predaval na srednji šoli za telesno vzgojo in bil nekaj let tudi ravnatelj šole. Mnogi, ki so končali šolo, so nadaljevali izobraževanje, postali ugledni predavatelji, nekateri so tudi doktorirali," mi je omenjenega julija pripovedoval Ljubo. Nekdanji rokometaš mariborskega Branika in pozneje trener Branko Kukovec ima na Ljuba lepe spomine. "Poznala sva se od dneva, ko je prišel v Maribor. Bil je moj soigralec pri Braniku in tudi trener, pozneje pa moj predavatelj v srednji šoli za telesno vzgojo. Spominjal se ga bom kot odličnega rokometaša, izjemnega pedagoga, skromnega človeka in velikega prijatelja."
V zakonu z Nežo sta se rodila sinova Mitja in Samo, s katerima je Ljubo tudi po smrti soproge ohranil pristne družinske vezi, te so se poglabljale tudi z rojstvom dveh vnukov in treh vnukinj in štirih pravnukov in pravnukinje, ki so bili njegovi sončki. Kljub družinskim obveznostim ni zanemaril rekreacije in v zrelejših letih je postal vnet balinar pri BK Branik, opravil je tudi izpit za mentorja. Na njegovo pobudo so v klubu pred dobrim desetletjem ustanovili žensko ekipo, ki jo je vodil. Med igralkami je bila tudi Milena Jugovec, nekdanja rokometašica in nogometašica. "Oba sva športni duši, šport naju je tudi zbližal," pove Milena, ki je bila Ljubu v veliko pomoč, ko je zaradi zaradi težav s koleni pristal na vozičku.
Ob mojem zadnjem obisku v njegovem domu mi je Ljubo pokazal še številna priznanja, prst pa je uperil na njemu najbolj ljuba. "Zelo ponosen sem na priznanje predsednika MOK Juana Antonia Samarancha iz leta 2001, še prej, leta 1982, sem dobil Bloudkovo plaketo in leta 1989 Cizljevo, leta 1998 pa priznanje častnega člana atletskih sodnikov Slovenije."
Počivaj v miru, prijatelj!
