Trumpova inavgiracija je potrdila vsaj dve ključni tezi danes že skoraj petdeset let stare analize Christopherja Lascha (The Culture of Narcissism: American Life in an Age of Diminishing Expectations, 1979; v slovenskem prevodu Kultura narcisizma: Ameriško življenje v času zmanjšanih pričakovanj, 1992): da je v ZDA politika (predvsem) spektakel in da je narcisistična osebnost tisti psihološki ustroj, ki je najbolje prilagojen ameriški zbirokratizirani potrošniški družbi.
Trumpova inavguracija je bila seveda medijsko politični spektakel. Skladno z Laschevo ugotovitvijo, da morajo biti ameriški politiki "nenehno v zornem polju javnosti, celotna politika pa postaja neke vrste spektakel". Ključni cilj take politike ni več učinkovito reševanje družbenih problemov, temveč ustvarjanje videza učinkovitega reševanja družbenih problemov po logiki kriznega upravljanja.
To je to, kar hočemo!
In treba je reči: če Trump kaj zna, zna ustvarjati videz učinkovitega reševanja ameriških družbenih problemov. Da je takoj po zaprisegi začel podpisovati najrazličnejše izvršne ukaze in druge ukrepe, ki naj bi jih bilo okoli tristo, je za povprečnega Američana dokaz Trumpove učinkovitosti. Trumpovi volilci so v velikem delu nemočni, neučinkoviti, starejši, ki sami ne morejo reševati niti svojih problemov, kaj šele družbenih. Zdaj pa je prišel predsednik Trump, ki probleme rešuje kot po tekočem traku. To je to, kar hočemo! To je to, kar smo volili!
Trumpova inavguracija je bila inscenirana za učinek na ameriškega volilca pred televizorjem. Oblačila, postavitev, barve, dve bibliji, Melanija, dvorana, temnopolte žene v drugi vrsti … To je bil do potankosti izdelan scenarij, katerega ključni cilj je bil medijski oz. televizijski učinek prikazati Trumpa kot rešitelja sodobne Amerike. Kot človeka, ki ve kaj in kako je treba v krizi ravnati. In ki ne samo govori, ampak tudi dela.
Pogled v prihodnost
Če danes beremo Lascha, se zdi, kot da je opisoval Trumpovo inavguracijo:
"Umetnost kriznega upravljanja, ki danes vse bolj šteje kar za bistvo vodenja države, dolguje zahvalo za svoj modni vzpon spajanju politike in spektakla. Propaganda si prizadeva v javnosti ustvariti kronično občutje krize, ta pa upravičuje razmah izvršne oblasti in varovanje tajnosti, ki jo obdaja. Oseba, ki ima v rokah izvršno oblast, svoje ‘predsedniške’ kvalitete dokazuje z razglašanjem odločenosti, da bo kos krizi kjerkoli se kriza v tistem trenutku že kaže; da bo tvegala, da se ne bo ustrašila nobene nevarnosti, da bo dokazala svoj pogum ter da bo smelo in odločno ukrepala, čeprav bo situacija morda terjala premišljenost in previdnost."
Trump je gledalcem v ZDA in po svetu dokazal, da je v današnji ameriški družbi kriza povsod. In da je on tisti, ki bo odločno ukrepal. Da je krizi kos. Da bo tvegal. Da se ne bo ustrašil nobene nevarnosti. Da je pogumen. Da smelo in odločno ukrepa za dobrobit ZDA. V smislu: “America first!”
Čeprav je danes bolj kot kadarkoli doslej trenutek, ko se je treba ustaviti. Premisliti. Biti previden.
Videz in/ali dejanski učinek
Trump seveda nima namena biti previden. Nima se namena ustaviti. V (ameriški) kulturi narcisizma je videz učinkovitosti pomembnejši od dejanskega učinka. Ni pomembno, ali dejanski učinek sploh je. Ali je slab ali je dober. Ali rešuje probleme. Ali pa jih ustvarja. Pomembno je samo, da predsednik ZDA hitro, odločno, učinkovito, neustrašno ukrepa. In če to ukrepanje spremlja tudi lepa scena ali vsaj privlačna žena, še toliko bolje.
Trump ne bo naredil nobenega premika. Nobene spremembe. Ker za vsakim predsednikom ZDA vedno stoji elita oblasti
Trumpu je v tem smislu uspelo. Vtis je kvaril samo njegov sin. Ki v to popolno, pravljično ameriško predsedniško sliko nikakor ni sodil. Česar pa publika na inavguraciji in gledalci niso niti opazili niti zamerili. Dobili so tisto, kar je postalo bistvo politike v kulturi narcisizma: ljudem je treba ponuditi igre. Kruha morda sicer ni, vendar ga hrabri, učinkoviti, pogumni in še kakšen predsednik niti ni ponudil. Ponudil pa je obljubo, da ga bo s pogumom, odločnostjo, hrabrostjo in ostalim ustvaril. Nekoč, nekje. Do takrat pa naj bo ljudstvo zadovoljno z igrami.
In čeprav je to seveda goljufija, Trump nima glede tega nobenih pomislekov. Človek z narcisističnim psihološkim ustrojem nikoli in nikjer nima pomislekov. Nasprotno: ko goljufa, žari od zadovoljstva. Pleše z Melanijo kot v kičastem hollywoodskem filmu in je navdušen nad samim seboj. Sadomazohistični nadjaz triumfira!
To bi nas moralo skrbeti
Mnenja nekaterih analitikov, da je navdušenje Američanov nad spektakelskimi inavguracijami posledica njihovega domoljubja, močne identifikacije z ameriško državo in podobnega, je zato napačno. To navdušenje je prav nasprotno za mnoge Američane v resnici eden od redkih aspektov ameriškega načina življenja, nad katerim so še lahko navdušeni. Inavguracije so spretna medijska in propagandna manipulacija njihove deprimiranosti in deprivilegiranosti, njihove dejanske nemoči in bede. Ki bi jih politika morala dejansko reševati. A jih ne. In Trump v tem smislu ne bo naredil nobenega premika. Nobene spremembe.
To se ne bo zgodilo, ker za vsakim predsednikom ZDA vedno stoji elita oblasti. Za Trumpom enako kot za Obamo. Le da je današnja, Trumpova elita oblasti — kot je javno demonstriral kot opica poskakujoči Musk — popolnoma drugačna od elite oblasti v Millsovih časih [Charles Wright Mills, 1916–1962, ameriški sociolog, avtor prelomnih študij kot The Power Elite, White Collar: The American Middle Classes, The Sociological Imagination; op. ur]. Danes jo poleg vojaške, politične in stare ekonomske družbene elite tvorijo tudi ali morda že predvsem patološki narcisi iz Silicijeve doline. Zato je Trump obljubil, da bodo astronavti zapičili ameriško zastavo na Marsu. Zato je Musk ob teh besedah tako neprištevno skakal.
To bi nas moralo skrbeti. Zelo skrbeti. Morda celo bolj kot Trumpove ideje o Panamskem prekopu. Mehiškem zalivu. Ali Kanadi. Čeprav so tudi te grozljive.