Mirko Černic - vsestranski mariborski lutkar - je svojo dolgoletno kariero začel na Osnovni šoli Draga Kobala na Pobrežju. Takratna ravnateljica gospa Stropnik je ob koncu petdesetih let zbrala nekaj učencev in skupaj z njimi pripravila prve lutkovne uprizoritve za otroke, večinoma pavlihiade z ročnimi lutkami. Skupaj z Mirkom je v skupini delovala tudi njegova sestra Zorica in še danes aktivni Branko Caserman, bolj znan kot lutkar Pipec. Ko so prerasli osnovnošolske klopi, je bilo na pobudo takratne Krajevne skupnosti in Delavsko prosvetnega društva Svoboda Pobrežje ustanovljeno Malo gledališče lutk Pobrežje, kjer jih je večina delovala. Mirko je kljub šolanju na strokovni šoli in kasnejši zaposlitvi redno deloval v Malem gledališču lutk vse tja do leta 1973, ko je bilo ustanovljeno Lutkovno gledališče Maribor in se je tam zaposlil.
Bil je odličen lutkovni animator, in ne samo to; iznajdljiv in vztrajen tehnik, odrski delavec in lutkovni tehnolog. Šestdeseta leta, pa tudi sedemdeseta so bila za ljubiteljsko kulturo izredno pozitivna. V raznih društvih delujoči ljudje so dobivali plačane proste dneve za svojo dejavnost, podjetja so imela zaposlene kulturne animatorje in bila ponosna na svoje ljudi, ki so aktivno delovali v različnih kulturno-umetniških društvih. Tako so pobreški lutkarji lahko pogosto gostovali po Mariboru z okolico, po vsej Štajerski in Sloveniji. Na različnih odrih, bolj ali manj tehnično opremljenih, se je Mirko vedno znašel; bil je nepogrešljiv člen ljubiteljskega sistema, kjer morajo biti vsi za vse in se znajti v vsaki situaciji.
Tako se je ob združitvi dveh ljubiteljskih lutkovnih gledališč (Malega gledališča lutk Pobrežje in Lutkovnega gledališča Jože Hermanko) v profesionalno LG Maribor seveda znašel med tistimi, ki so orali ledino profesionalizacije mariborske lutkarije. Ponovno je bil uporabljen za vse: izdelavo lutk in scenskih elementov, za lučno in tonsko tehniko in seveda igro. Mirko je odlično vodil lutke: posebej sta mu ležali ročna lutka in lutka na palici, ki jih je oživljal v karikirane, groteskne like. Kot tak je nastopal v številnih predstavah, med drugim Pesjanar in bolhe, Peter in volk, Kosovirja na leteči žlici, Pegam in Lambergar. S predstavo Pegam in Lambergar je gostoval v Tokiu, v Bielsko-Białi, Marburgu in po vsej Jugoslaviji, z mnogimi drugimi pa po vsem svetu.
Sčasoma, ko so predstave postajale tehnično in odrsko zahtevnejše, je večino časa prebil v delavnici in reševal tehnološke probleme pri izvedbah ali pa je deloval kot lučni in tonski mojster. Bil je vsestranski lutkar z izjemnim občutkom za oživljanje klasičnih lutk; velikokrat trmasto vztrajen pri kakšnih posebnostih! S tem pa je samo dokazoval svojo neomajno pripadnost lutki in lutkarstvu in seveda gledališki hiši, ki ji je pripadal do upokojitve. S svojim delom je nedvomno prispeval k odličnosti lutkovnega gledališča. Vse do konca je bil Mirko Černic krasen sodelavec in prijatelj, srčen in predan lutkar.
Dragi Mirko, pogrešali te bomo.
