Uroš Gramc
Ura je bila devet, na mariborskem Trgu svobode pa na sončni dan sredi tedna kar živahno, čeprav še zdaleč ne tako, kot bo v soboto, 18. junija, ko se bo okrog Pohorja na 147-kilometrsko traso rekreativnega maratona (ter še na dve krajši, 50- in 72-kilometrsko) zapeljala pisana množica kolesarjev. Z Večerovim fotoreporterjem Andrejem Petelinškom sva se odpravila testirat, kaj zmorejo najine noge. A še bolj zato, da komu osveživa spomin na že kar legendarno traso, komu drugemu pa, da jo sploh predstaviva. Na maraton se sicer lahko prijavite na obrazcu, ki je dosegljiv na spletni strani okolipohorja.si.
Samo grizeš in nekako zmoreš
Priznam, ta pot mi je z leti kar zlezla pod kožo. Ni bila ljubezen na prvi pogled, v zgodnjih dirkaških časih je vzbujala strahospoštovanje. Ko ti kot mlad(in)cu ob prekaljenih mačkih že pri Hočah med kršenjem hitrostnih omejitev zmanjkuje sape, si ne znaš predstavljati, kako boš zmogel celo pot okoli. K sreči kaj dosti časa za razmišljanje takrat nimaš, samo grizeš in nekako zmoreš. No, z leti to postane prijetnejša prostočasna aktivnost, manj intenzivna, čeprav še vedno naporna, a si jo lahko olajšaš. Ko zmanjka energije in volje, lahko postaneš, spiješ kavo ali kaj energetskega in kaj prigrizneš. Obujajo se spomini, ustvarjajo se nove zgodbe in s pripovedovanji izkušenejših ti "okoli Pohorja" tako sčasoma pricurlja v kri. Zadnja leta s prijatelji enkrat letno naredimo ta krog, včasih na maratonu, včasih kar tako.
Prijavite se do 13. junija na Okolipohorja.si!
Naš Andrej je druge sorte, kolesarski navdušenec na zrela leta. No, ta maraton ima sicer v genih, njegova babica je nekoč prejela nagrado za najstarejšo udeleženko, sam pa je v zadnjem letu, odkar sva se vrnila s službene poti z dirke po Franciji, postal kar kolesarski zasvojenec, če mene vprašate. Pa nič slabega ne mislim s tem. V tem duhu se je zapodil proti Betnavi, Hočam, Polskavi, rezal zrak v močan veter z juga, ki nama je malce grenil prijetno topel, že skoraj poletni dan. Na prvi špici na Klopce, ki je še pred 20. kilometrom, je bil že kar malo penast. "Se ti mudi domov, Andrej?" sem na vrhu med sopihanjem komaj nabral za besede.
Spodnji Dolič bi moral biti Zgornji
Zgodaj se začnejo vzponi, po spustu je ob vstopu v Slovensko Bistrico čakala Devina, deset kilometrov kasneje so bile za nama še Vrhole in Preloge. To so kratki in strmi klanci, ob vznožju praktično vidiš vrh. Sledilo je nekaj kilometrov ravnine skozi Tepanje in Slovenske Konjice, nato pa sva zavila v hribovit svet na obronkih Pohorja in z malce daljšim vzponom proti Stranicam dosegla manj prometno cesto proti Koroški. Takrat sva lahko končno začela uživati v naravi, si spočila oči na zeleni pokrajini s travniki in gozdovi. Ne pa tudi nog, saj je kmalu prišel zahrbten vzpon skozi Zabork, ki ga redki omenijo.
A ta je spet vsaj malo krajši in sledi mu dolg spust v Vitanje. Ko sva si na bencinski črpalki bidone napolnila z vodo, naju je čakal najtežji del - šest kilometrov vzpenjanja, od tega dva konkretnega (od mesta, kjer vas pričaka tabla z napisom 10 odstotkov naklona), proti najvišji točki maratona, Spodnjemu Doliču (677 metrov nadmorske višine). Zakaj, za vraga, Spodnjemu, če pa višje ne gre, naju spreleti v času največjega trpljenja. "Sprva se mi je hrib zdel dokaj lahek, saj se počasi vzpenja, proti vrhu pa srce začne biti hitreje in na koncu tudi malo zapeče," je vtise strnil sopotnik.
"Se ti mudi domov, Andrej?"
Mimo picerije na kavo in pivo
Se je pa utrip umiril, ko sva čez prelaz zapustila Štajersko in se spustila na Koroško po dolini med Pohorjem in Kozjakom proti Mislinji. Skozi opuščena železniška predora, kjer so uredili kolesarsko pot, naju je čakal še zadnji, osmi vzpon dneva, pa čeprav sva bila šele na 65. kilometru. Maraton gre na tem delu po cesti in običajno je v Mislinji okrepčevalna postaja, a če se na pot odpravite sami, raje izberite varnejšo in prijetnejšo varianto. Korošci so za kolesarje lepo poskrbeli in nam kolesarsko stezo s številnimi postojankami in počivališči namenili vse do Otiškega Vrha. Na dolgem spustu proti Slovenj Gradcu in Dravogradu vsakič občutim olajšanje, saj sem premagal najtežji del, toda ne se preveč vdajati tem vtisom, saj je do Maribora še dolga pot. In čeprav mu pravimo spust po Dravski dolini, zna biti precej mučno, saj reko zagledamo šele, ko smo že tri, štiri ure v sedlu, števec pa že obrne stotico.
Mi se tu običajno ne pustimo več pritisku maratona in štoparice ter si privoščimo kaj bolj konkretnega za pod zob, ampak z Andrejem sva tokrat v Radljah zgrešila picerijo. A ker se nisva želela obračati in nisva hotela narediti kilometra več, sva sklenila, da bova stisnila zobe in kosila šele na cilju. No, postanka za kavo in pivo pri zgovorni in vedno nasmejani natakarici v Breznu si le nisva pustila vzeti. Zato so se noge lepše vrtele na še zadnji "vzponček", kot je vožnji mimo HE Fala rekel Petelinšek.
