V Malečniku je živel poseben mož po imenu Štefan Gornik. Rodil se je 26. decembra 1895 v Metavi. Pri Svetem Petru (Malečnik) se je 31. januarja 1921 poročil z Ano Neuvirt. Tragično je umrl v požaru v Celestrini 3. oktobra 1962. Poseben je bil po videzu, obnašanju in v življenjskem slogu. Močan mož in telovadec. Znan po pokončni drži, poštenosti in vragolijah. Z ženo Ano, ki so ji rekli Nanika (sestra ustanovitelja pihalne godbe Vincenca Neuvirta), je živel v dolini Celestrine na manjši kmetiji. Smrt njegove žene in njega je še vedno zavita v tančico skrivnosti.
Kot edinec se je pri gradbenem podjetju Rudolf Kiffmann izučil za zidarja. Zazidal je veliko hiš v Malečniku. Ena lepših in mogočnih hiš, ki jih je zgradil, je domačija - štok Mastnak v Malečniku. Pri zidanju je imel izredno veliko zidarsko žlico, včasih je uporabil lopato za ometavanje z malto. Štefan je velikokrat pripovedoval, kako je bilo na fronti v Rusiji med prvo svetovno vojno. Govoril je tekoče nemško, veliko je bral in spremljal politiko v svetu in doma. V Rusiji naj bi spoznal Josipa Broza - Tita in skupaj naj bi bila v nekem zaporu. Večkrat je povedal, da je pravi Tito umrl v vojni in so v Jugoslavijo poslali dvojnika. Takratna oblast ga ni jemala resno in je to še danes skrivnost.
Zbil je kraljevo sliko
V gostilni Sande je bila na steni slika kralja Aleksandra. Štefan je bil bolj za Lenina in je nosil rusko kučmo. Nekoč, pred drugo vojno, je stopil v gostilno in zalučal kučmo na obešalnik. Pa je zgrešil in zadel točno v sliko, da je padla na tla. Prisotni so govorili, da je to naredil nalašč. To je bil politični incident, prišli so žandarji in ga zaprli. Na zaslišanju se je kot vedno hitro znašel in krivil gostilničarja, ker je malomarno obesil sliko kralja. Izvlekel se je brez kazni. V knjigi profesorja Franca Pedička (Iz vodnjaka spominov) je zapisano, da je med vojno prelisičil celo Nemce, da ga niso ustrelili. Štefan je v gostilni kritiziral Hitlerja. Nekdo je poklical nemško policijo. Odpeljali so ga na glavno nemško orožniško postajo v Maribor. Grozila mu je smrt s streljanjem. V Mariboru pa je zviti Štefan pokleknil pred sliko Hitlerja in govoril v nemščini, kako ljubi dragega firerja, kako simpatizira z njim, kako je njegov politični idol, kako bi zanj dal življenje. Da je pomota, je trdil, in to ne drži, da bi ga kdaj kritiziral. Bil je tako prepričljiv, da so ga svobodnega spustili domov.
Dolgo Štefan ni vzdržal, da se ne bi norčeval iz okupatorja. Nemci so imeli močan propagandni sistem. Tako so po večjih vaseh postavljali table z zemljevidom Evrope, ki je prikazoval nemška osvojena ozemlja. Takšna tabla je stala sredi Malečnika. Štefanu se je spet porodila nenavadna ideja. Šel je domov v hlev, na vrv privezal telico in z njo odšel sredi vasi do table. Tam je v slovenščini in nemščini telici razlagal, kaj je na zemljevidu, kako daleč so že prišle nemške čete itd. Ponovno je moral na zaslišanje. Ker je bil dogodek smešen, ga tudi orožniki niso vzeli resno, in spet se je izmazal.
Z župnikom na bojni nogi
Zelo znana je zgodba o Štefanu in župniku Žalarju, povezana z delom v farovžu. Nekega dne je Štefan na svojih močnih plečih znosil v klet cel voz krompirja.
Ko je končal, mu je župnik ponudil kozarec vina in dejal: "Naj ti gorska Mati Marija poplača." Štefan pa: "Gospod župnik, vi ste si tako dobri s to Marijo, naj vam povrne, vi pa kar meni plačajte, kar sem zaslužil."
Znan po pokončni drži, poštenosti in vragolijah
Tudi pozimi je rad hodil bos. Tako je v mrazu in snegu nekoč šel v Maribor. Hodil je bos za volovsko vprego. Neki mimoidoči ga vidi in vpraša: "Kaj vas ne zebe v noge?" Štefan pa hudomušno odgovori: "Veste, če delam dolge korake, me zebe, če pa stopicam na kratko in hitro, pa ne." Štefanovo priljubljeno početje je bilo, da se je slekel in nag šel v koprive ter se z njimi natrl po telesu. Vedno je dejal, da je to dobro proti revmi. Velikokrat so ga ljudje videli, kako se je pozimi v poledeneli reki Dravi kopal. Najprej je strl led in naredil luknjo, da je lahko zlezel v ledeno vodo. Bil je zvit. Ko je prišla na mizo gibanica, je našel nekaj črvov in jih vpričo prisotnih začel jesti. Delavcem ni bilo več do gibanic in Štefan jih je snedel sam. Med vojno so Nemci zaplenili zvon v farni cerkvi. Štefan je med spuščanjem zvona iz visokega zvonika sedel na zvonu. S to gesto je pokazal odpor in prezir okupatorju.
Močan kot bik
Štefan je bil telovadec pri sokolih. Včasih je pokazal svojo moč pri delu. Ljudje se še danes spomnijo, kako je dvignil poln 300-litrski vinski sod. Skotalil si ga je z gantnarjev (podstavki za sode) nekako nad kolena. Potem se je obrnil in sod odložil na gantnarje na drugi strani kleti. Sliši se neverjetno, a je to potrdilo več prič. Nekaj časa je živel v Ložanah, kjer je žena podedovala posestvo. Tam je kmetoval in, kot se spodobi za uspešnega kmeta, vozil z voli. Tako je nekoč vole privezal na zadnji stran voza in se sam vpregel v voz. Napel je svoje mišice in vlekel voz skozi Ložane. Ljudje so se čudili in smejali. On pa je imel zadovoljstvo, ker je lahko pokazal svojo moč. Bil pa je tudi rahločuten. Ko je bil v duševni stiski, je počel neumnosti. Tako si je kar dvakrat prerezal žile na zapestju.
Čeprav je imel v Celestrini sobico, kjer ga je vedno čakal obrok hrane, je raje hodil po vasi in delal. Od kmetije Elšnik je odšel peš tistega usodnega 3. oktobra 1962 v Celestrino na svojo domačijo. Splezal je na seno na hlevu in čez nekaj časa so sosedje opazili ognjene zublje, kako švigajo v nebo. Četudi je namerno zanetil ogenj, je to storil zaradi nekega svojega razloga ali protesta. Pred hlevom so našli še posodo z nafto. Uradne preiskave smrti ni bilo, zato bo njegova smrt večna skrivnost. Kot je bila navada, so ga pokopali na skrajni južni rob starega pokopališča. Tam so večni mir našli farani brez svojcev, reveži, berači in samomorilci. Zaslužil bi si, da bi ga k večnemu počitku položili zraven žene Nanike, ki jo je imel neizmerno rad. Da nista imela potomcev, je bila kriva prva svetovna vojna, saj je bil ranjen v predelu spolovila.
